Mengore (453 m) in Kozlov rob (426 m)

Obe vzpetini tičita bolj na robu Tolminske kotline. Kozlov rob nama je padel v oči že pred leti, ko sva se vzpenjala proti Žabiškemu Kuku in se čudila tej trikotni, poraščeni pojavi v pogledu nazaj proti Tolminu. Na Mengore pa sva pogledovala, ko sva hodila po 11.etapi Juliana trail od Mosta na Soči do Tolmina in po drugi strani nazaj. Pa sva enkrat pomislila, da bi povezala obe zanimivi vzpetini v Tolminu, ko ne bo bolj resnih načrtov za višje hribe. Dobra ideja je to bila!

Obe turi sva ločeno povezala v krožno turo. Najprej sva začela v simpatični vasici Modrejce, kjer sva se po oznakah usmerila po stari, nekdanji mulatjeri (vsaj tako sva presodila) proti grebenu Bučenice (510 m). Na tej višini sva naletela na res krasno razgledišče nad Tolminsko kotlino, kjer pa so pogledi segali tudi precej višje na skoraj vse okoliške zasnežene vrhove od Kaninske skupine, pa preko Batognice, Stadorjev, Tolminskega kuka, pa vse do Žabiškega kuka. To je bilo tretje razgledišče na poti, pa se splača v vsakem primeru stopiti tudi do prvih dveh. Od tretjega razgledišča so table pokazale do vrha Mengore še eno uro. Sploh izredno veliko označb na poti. Nato pa sva se preko vršička Kuk ponovno spustila dol in spet gor na Mengore, kje se nahaja Cerkev Marijinega imena. Mengore pa je bilo po ustnem izročilu zbirališče voditeljev tolminskega kmečkega upora leta 1713. Od tam pa sva se spustila na južno stran in se preko prevala Poljance spustila nazaj do avtomobila.

Za Kozlov rob pa sva se zapeljala do parkirišča za Tolminska korita in se usmerila najprej na Grajsko pot, vračala pa sva se po Gozdni poti. Je pa Grajska pot sedaj kot nekakšna makadam varianta, saj grad na vrhu obnavljajo, a sva razgled vseeno imela. Je pa zanimivo na vrhu prebrati zgodovino te grajske utrbe, zato bom priložila tudi sliko informacijske table. Povratek po Gozdni poti pa je bil pravo nasprotje Grajske poti in se po cik-cak varianti skozi prelep gozd vračaš na izhodišče.
Priporočam obisk teh res nizkih vrhov!