Monfalcon di Forni (2453 m)

Od koče Padova greva nekaj po 6.00 uri. Vrhove gora je obsijalo prvo jutranje sonce dolino proti Cadorom je zagrnila megla. Sprva vzpon poteka po stezi, po kateri sva prejšnje popoldne sestopila s prelaza Scodavacca, potem pa se pot proti škrbini Monfalcon di Forni (342) odcepi v desno, še nekoliko višje se v desno odcepi pot na škrbino Montanaia, na kateri sva bila prejšnjo nedeljo. Vzpon ves čas poteka v senci, zato na vrhu prestopila škrbino in se majčkeno pogrela na soncu. Pogled je bil krasen proti vzhodu, pa tudi dol proti bivaku Marchi-Granzotto. Ko sva se malo okrepčala sva se vrnila preko škrbine nekaj metrov na zahodno stran, potem pa v desno poiskala stezico označeno z možici in obledelimi oznakami. Kmalu sva bila v široki grapi po kateri sva se nekaj časa lagodno vzpenjala, potem pa v zgornjem delu grape zavila za oznakami v desno in plezala proti vrhu, v smeri vzpona je nekaj mest I. stopnje, sicer pa večjih težav ni. Z vrha je bil seveda prečudovit razgled, videl se je celo Triglav. Sestopila sva v smeri vzpona pri tem pa srečala Željka in Stanka z Reke, ki sta bila sicer namenjena na Cridolo, pa sta nekako zašla na Monfalcon di Forni. S škrbine Monfalcon di Forni sva šla čez travnato pobočje do bližnje škrbine Busas (pot 354) po kateri sva sestopila do spodnje poti in do koče Giaf. Za vzpon te poti nikakor ne priporočava, ker je vse skupaj eno samo strmo in dolgo melišče. Na koči Giaf so imeli nekak balinarski turnir (tam je tudi umetna plezalna stena) nogometaši lokalnega nogometnega kluba. Z žara je prav prijetno dišalo, pa tudi pivo je bilo ravno prav ohlajeno. Sledil je še kratek sestop do avtomobila. Monfalcon di Forni je krasna gora, sredi še bolj krasnih gora, še se vrneva.