nedelja, 13.9.2020
Začel sem v Cima Sappadi, pri spodnji postaji sedežnice, ki pelje do koče Rifugio Siera. Od tam sem šel do planine, kjer je Malga Tuglia, in tam srečal Mirana z ženo. Tudi on večkrat opiše turo na teh straneh, prek ZS sva se že spoznala, v živo pa tokrat, slučajno. Pot do sedla Passo di Entralais je zaradi naravnih sil sem ter tja podrta, tam so v pomoč možici, večji del vzpona je potekal v senci. Na sedlu smo stopili na sonce in nadaljni vzpon je bil poletno vroč. Bolli rossi in možici so nam kazali pot proti vrhu, ponekod si je bilo potrebno pomagati z rokami in sem ter tja je bil kak meter poti bolj izpostavljen. Po turi smo se strinjali, da dvojke nismo pošlatali, Miran in žena sta vzpon opravila s palicami, varno in brez težav. Počitek na vrhu je minil ob prijetnem klepetu in razgledovanju po okoliških gorah, Visoke Ture, Dolomiti in Julijci so samo del videnega... Do sedla smo sestopili skoraj po isti poti. Skoraj zato, ker smo že blizu sedla zavili v precej strm žleb, ki se je izkazal za imenitno bližnjico. Senca, v katero smo stopili s sedla, je vsaj meni dobro dela, melišča, kar smo jih našli, pa so poskrbela za prijetno dričanje v dolino. Potep smo zaključili na planini ob steklenički osvežilne pijače, nato pa odšli vsak svojemu avtu naproti. Miran, krasen dan je bil in imenitna tura - pozdrav tebi in tvoji boljši polovici
https://tubojan.blogspot.com/2020/09/monte-cimon.html