Rezija, Rezija…zverinice so že vedele, kje je pravljica doma
Zapeljem se do zaselka Tigo, kjer pustim avto, si ogledam in rezerviram plažo za povratek in že šibam čez lušten most, po luštni poti 703. Ravno pravšnja za ogrevanje, na razpotju nadaljujem po 703 v dolino Črnega potoka ( Rio Nero), 703a pelje do "Pobičev".
Že na začetku oznaka EE in res nisem vedela kaj pričakovati. Wauuu, enkratna soteska, ki pelje ob, ali nad Črnim potokom, razgibana stezica, ki se vije po neslutenih strminah, zarezanih v pobočja gozda. Pot se potem spusti čisto do potoka, ga prečka, nato ponoven vzpon in prečenje po lepi gozdni stezi do zavetišča Rio Nero, ki ponuja kar nekaj možnosti za ture. Tu kar obsedim in meditiram s pogledom na divjino nad sabo. Očitno sem se predolgo zadržala, saj v gozdu čujem neke glasove
, po moje so me zverinice začele preganjati, zato pohitim naprej, pot 707a, do naslednjega razcepa Forca Tasacuzzer. Izberem vrh, lahko se nadaljuje do Liščacev, in tu se pot postavi pokonci, dosežeš prvi vrh, s katerega se rahlo spustiš, nato zadnji vzpon in spet wauuu…glede na višino je Kucer res enkraten razglednik. Preštejem hišice v Reziji
in vrhove, ki me obdajajo, potem pa zaslužena malica. Sestop po poti 707, Sentiero Claudio Vogric, je hitro minil in prispela sem v Gost, kjer »zmanjka« markacij, ali pa sem jih spregledala. Za kapelico, ob cesti, se kar v gozd zaženem, na eno uhojeno stezico, nato se spet pojavijo markacije in zelene puščice, ki me pripeljejo nazaj na mostiček.
Soteska Rio Nero, izredno lepa, zanimiva, ponekod je treba malo popaziti, sploh ker je zjutraj drsljivo, drugače res priporočam, vsaj do najnižje točke, če pa se potrudite do zavetišča, vas mogoče preseneti kaka zverinica iz pravljice
22.08.019