Monte Duranno

Po planinske taboru za otroke in mladino na Drežniških ravnah, še skok v Furlanske Dolomite (zame so kar Karnijci). Cilj: lepotec Monte Duranno, družba: prijatelj in poznavalec Karnijcev in Dolomitov Matija.
V četrtek v večernih urah mimo vasi Erat do izhodišča po ''''perujsko-bolivijsko'''' izpostavljeni cesti nad sotesko do konca ceste. Po poti 374 do koče Maniago, kjer sva prespala. Drugi dan zgodnji štart prvi cilj forcella Duranno, kjer v družbi kozorogov pozajtrkujeva navlečeva nase plezalne pasove in potrebno opremo.Pot - s pikami označena smer - gre sprva pod, ob grebenu nato zavije po dolgi polici v osrčeje južne stene Duranna do osrednjega ''''kanala''''-grape, ki prereže celotno steno. Tu se prične plezanje sprva kak raztežaj dva desno ob kanalu nato zavije v sam kanal in se ga drži do krnice pod Vrhom. Po lažjem pečevju in kar izpostavljenem grebenu doseževa vrh. V vpisni knjigi je popisanih le nekaj listov, čeprav je prvi vpis v njej iz leta 2004.
Sestopiva po isti smer, na najtežjih mestih (4-5) se spustiva po vrvi. Na dolgi polici srečeva kozoroga alfa samca - ''''gazdo'''', ki mirno odhlača pred nama kot bi žele pokazati kje gre najlažja pot.
Sledi še hiter sestop iz sedla do koče in po kosilu še po že znani poti 374 do avtomobila.
Tura presežnikov: lepi hribi, divjina, prijazno osebje v koči, samota (na celotni turi sva srečala enega človeka in nekaj obiskovalcev v koči). Priporočam vsem ,ki so vajeni gibanja v navezi in/ali solo plezanja III. stopnje ter spuščanja po vrvi. Varovališča so urejena - svedrovci, sem ter tja se najde tudi kak klin. Snežišča na poti so, vendar se jim lahko v celoti ognemo, tako, da lahko zimska oprema ostane doma.
Tura je sicer (razen začetnega dela resnejšega plezanja) dobro opisana v knjigi A.Mašere: Dolomiti - sanjske gore. Kdor zna italijansko pa se najde kaj tudi na netu.