Mrzlica in Šmohor - oh, te koče

S kolegom, obadva delava vezistično transverzalo, sva danes odšla na krajši izlet na dve točki te poti - Mrzlico in Šmohor nad Laškim.

Štartala sva v Podmeji in v svežem jutru malo pred 9h dospela na Mrzlico. V tamkajšnji koči se je nahajalo večje število precej hrupnih planincev (sicer se mi je zdelo, da so nekateri že malo fajhtni - ob 9h zjutraj, halooo?). Gospodična, ki tam dela, se jim je povsem posvečala s strežbo piva in naju ni šmirglala. S kolegom nama je nato glasno govorjenje vsevprek in krohotanje, začelo presedati in tako sva se odpravila naprej proti Šmohorju.

Pot se je razmeroma vlekla, hodila sva malo več kot dve uri, pa soparno je postajalo. No, pohodniki, ki so posedali okoli koče na Šmohorju, so bili bolj umirjeni. Postrežba v koči pa spet malo čudna. S kolegom se usedeva vzunaj in čakava in čakava. Kolega se zato odpravi v kočo naročit pijačo. Vstopi skozi napačna vrata in možakar, ki tam notri dela, ga nahruli, da tam je kuhinja in da bojo že prišli ven. Res je nato prišla ven neka gospa, odpravi pa se po naročilo najprej k sosednji mizi, kjer so sedeli očitno neki njeni znanci, a so prišli na kočo dosti kasneje kot midva. Res lepo, si misliva, popijeva in nato odideva nazaj na izhodišče.

Človek hodi v hribe, da se naužije tišine in uživa v naravi, in se nato malo odpočije v kakšni koči, kjer se okrepča; pa doživiš pravi mali šok, ko naletiš na galamo ali neprijazno postrežbo v planinskem domu. Še dobro, da ni povsod tako...