Na Triglav?

Se mi je zdelo, da te vleče nekam višje. Tastari komaj čakamo iz megle na sonce, tamladi pa zavestno v temo in mrazzzzz
Vsekakor pa si bil nagrajen z odličnimi posnetki.

Danes gor prek Planike in Triglavsko škrbino/Gorjanska pot, pot brez posebnosti. Sestop v smeri Kredarice, ker sem bil zgoden, je na naketerih delih bilo pomrznjeno, nič kritičnega. Na Kredarici prijetnih 5°c za počitek in martinčkanje na soncu, ki me kar ni vleklo v dolino. Krma pa že čisto zimska, ...

Letos sem malce pozabil nanj, včerajšnji dan pa je bil pravšen za njegov obisk. Malce sem bil skeptičen zaradi napovedane inverzije, vendar jo je bilo na kraju dogajanja le malo čutiti. Ob 6.10h zapustim parkirišče v Krmi s še petimi avti. Mesec mi je močno svetil samo do konjušnice (dve minuti)ko ga je nekdo ugasnil, brez čelke bi bilo nadaljevanje nemogoče. Prehitim le štiri ljudi in izvem, da nihče ne namerava na vrh. Zadnji del do Kredarice grem po letni poti, saj je čez Kalvarijo premalo snega. V koči trojica, ki se je vrnila iz opazovanja sončnega vzhoda z očaka, drugih ljudi na vrhu danes ni bilo. En sam mir do vrha, zgoraj in nazaj - še kavk nisem opazil. V toplem brezvetrju se zgoraj zadržim skoraj pol ure, slikal sem brez rokavic. Sestopam veliko počasneje, kot sem se vzpenjal, na močno osončenih mestih so se namreč že začele delati cokle. Snega je tudi na vrhu zelo malo, jeklenice in klini so bili v 95% vidni, zato je cepin ves čas ždel na ruzaku. Ob povratku sem v jedilnici edini gost, pomalicam in se odžejam (čaj samo 2€), ter navežem gamaše, saj sem imel v mislih krajši sestop čez Kalvarijo.... Derez do K in nazaj seveda nisem uporabil, je bila pa stezica povsod 'napikana', saj je bilo še pred nekaj dnevi veliko hladneje. Cesta po Krmi super, pir pri Dani pa še boljši.

Če sta me nedavno na vse pretege zavračala Stol in Jalovec, sem se imel včeraj fantastično.
Popolnoma zapolnjen parking v Krmi zapustim malo po peti uri. Čelko ugasnem po prihodu iz gozda, poletno pot kmalu okupira gladek led, ki mi povzroča težave dobrih deset minut, da preide v sneg. Le-ta je trd, zelo ugoden za hojo, z višino hitro narašča. Pri Prgarci si navežem dereze, čudi me le to, kako nikogar ne prehitim, saj imam dober tempo, ko je bilo spodaj toliko vozil. No, prve le zagledam v Kalvariji, pozneje mi vremenar pojasni, da je prespalo kar nekaj ljudi, ena skupina pa je šla direktno na vrh, da tam doživlja sončni vzhod. V koči naletim na glasen živ-žav, saj so se slednji ravnokar vrnili z vrha in premlevali dogodek. Nikamor se mi ne mudi, saj omenjeni poročajo o dobrih razmerah, privoščim si podaljšan zajtrk in spravim mokre cunje pod klop, tako da z močno olajšanim ruzakom zahodim v strmino Malega Triglava. Stope so res dobre, čvrste, na grebenu je na momente močno povleklo, na najožjih delih sem se nekajkrat kar malo prizemljil. Pravo nasprotje je bilo ob stolpu. Veter je popolnoma pojenjal, na nebu so se umaknile še zadnje koprence, kar nekaj časa uživam v samoti in škljocam, škljocam - brez rokavic. Dol je šlo veliko počasneje, tudi kakšno coklo z derez sem že moral odbit s cepinom, skale, kolikor je bilo vidnih, so bile v glavnem mokre. Ob povratku v kočo soba prazna, vsi so se namreč martinčkali pred njo. Ker imam časa na pretek, na filmu pa še nekaj prostora,sem moral iti poškljocat še na Kredarico, saj so bile razmere res čudovite.
Ta beseda pa je povsem neprimerna za hojo med spodnjim delom Kalvarije in Prgarco, saj sem 'zgoraj' predolgo zabušaval in se je sneg že močno ojužil, tako, da je bilo pikanje neizbežno. Tako neizbežno, kot dober pir pri Dani in drenu na avtocesti.