Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.
Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.
Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.
Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.
Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.
Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.
Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.
Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.
Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.
Več podrobnosti pa na
Modrini neba.