...iz Loga pod Mangartom...Že leta nazaj dobim namig, do zdaj je ideja sedela in pridno čakala in ker nas je sosedova stran iz Planinice tako navdušila, se odločiva in grewa, najini avanturi pogledati iz »oke v oko«
Opisov načeloma ni, sicer našla skop opis, ki nama ni kaj dosti pomagal, a imela sva vsaj info o začetku poti…Bojan HVALA!
Zapeljeva se v Log pod Mangartom, kjer pred pričetkom klanca za Strmec, na desni strani parkirava. Sprehodiva se čez Log, ter pri kapelici zavijeva desno na stransko cesto, do gasilskega doma, oz. do rova, ki je včasih služil za prevoz ljudi in tovora v Rajbel. Tu zavijeva levo na stezico, ki pelje do/mimo slapa Gorejca in kmalu za tem naju že popelje stezica v desno, na drevesih slabo vidne rdeče pike, a po najinem »zemljevidu« iz mapzs, kmalu ugotoviva, da to ne bo to. Se vrneva in prečiva še naprej nad Logom, mimo jase, kjer je smučišče Encijan, ter čez lesen mostiček in opa...to je mnda pravi odcep
. Vsak po svoji strani, se višje najdeva, ter slediva stezi, jo izgubiva, grewa eno nadstropje višje, ter ujameva lepo, široko stezo, mimo idilične hišice in rumene oznake na drevesih "slap". Tu prečiva strugo v desno, ko se le-ta začne navidezno zapirati in ker sva šla malo previsoko, kar nekaj časa iščeva, ter juhu, najdeva stezico, ki je lepo sledljiva. Čez gozd, še čez eno manjšo strugo, kjer so najine markacije odžagane veje. Res lepo sledljiva stezica in kdorkoli jo ureja, vse pohvale!
Prišla na rob, ter po rami navzgor, kjer je ključen trenutek. Naju je steza vodila v levo, tu bi se morala kar držati rame, saj se nama zdi, kot sva ugotovila kasneje, pot pripelje na sedelce imenovano Predolina, se mi zdi, pod Ruševo glavo. A počasi, do tja je bil za naju še dooolg labirint, hehee. Greva v levo, ponovno eno sumljivo križišče, a nadaljujeva v levem tempu. Steza postaja vedno bolj strma, naletiva celo na jeklenico, za katero sama odštejem kak dinar, če bi le bila malo daljša
. Nad jeklenico se zaletiva v solnico, a nama steza ne diši, saj gre preveč v levo in stran od najine smeri. Se vrneva, js v svojem sestopnem stilu grabim vse od listja, do vej, korenin, nič kaj fletna prečka. Se vrneva nazaj na "križišče" in jo mahneva v listnato široko dolinico, ter najdeva sled, juhu, to je to, si misliva, vsak v svojem oblačku
. Ob strugi in ko se le ta konča, spet dilema, požagane veje naju zapeljejo v levo, tik pod stenami, a ponovno nama je čudno, kam v levo?!! In ko se steza začne spuščati nazaj v gozd, se odločiva, da se vrneva do struge. Tu na preglednem terenu opaziva stezico na drugi strani, pod Ruševo glavo, ali vsaj tako je delovalo, zato se odločiva kar nadaljevati po listnatem raju, ki drsi k…
. vse do sedelca Predolina. Tam se zaletiva v slanico in jaaaa, z desne se »pripelje« izrazita stezica in se nadaljuje v levo. Tu slediva bp, saj je steza speljana po robu, a takoj, ko prideš v gozd, se kar izgubi. Steza se vije okoli griča, levo, potem ob strugi, kjer naju zavedejo še ena požagana drevesa, a se kmalu vrneva in višje naletiva na še bolj izrazito stezo, za katero sumiva, da je od jeklenice navzgor, ki sva jo opustila, saj se nama je zdela preveč »leva«, hmmm in že raste nov žuljček
. Pot, ki je vedno bolj požagana, celo možiclja, mislim, da prvega, srečava, se ovija okoli hriba, nato pride do mini sedelca, malo dileme, kateri vrh je najin vrh, a po še eni zavajajoči stezici, beri, tu sva skrenila že na pot, ki pripelje iz Predela, hmm, kooončno stojiva na vrhu Nemških glav, ko se uščije, alooo, nič usmiljenja od zgoraj, hahhaa. Malica pod palerino, obvezno fotkanje in občudovanje stene Jerebice, ki je od tu res wauuu, ter vpogled v Italijo, ki je tako blizu in hkrati tako daleč
. Ker je začelo zebsti in tudi samo pol poti je bilo opravljene, sestopiva. Na razpotju levo vodi pot v »italijanski« ovinek, pred Predelom, mi2 v desno, kjer se kar lep čas pretepava in mlativa z rušjem. Sicer je stezica vidna in so veje odžagane, a vseeno rušje leži na poti in je hoja kar otežkočena. Čez nekaj časa prideva v gozd in je težav konec. Prečiva strugo, kjer je še sneg in seveda, na drugi strani je izrazita stezica, ki naju spet zavede in ko se začne vzpenjati, alarm, se obrneva in ponovno prečiva sneg, je kar zoprno, saj je spodaj praznina in ponekod že vidne luknje, a ujameva stezico in že vriskam na Predelu
. Uspelo nama je
.
In seveda, zgodbice še ni konec…sestop do avta pa je poglavje zase. Sestopiva kar po Julika-trajlu, ki je in jo vsekakor priporočam, začinjena s strmino, izvirno speljana, mimo Predelskega slapa in slap Zaročenca, priporočam ogled, za popestritev zajle in kar je naj od vsega, pojdimo po celem dnevu še malo gor, malo dol
in ker sva vsaj tokrat načrtovala vnaprej, sva kar padla avtu v objem. Toplo pivo, razgret avto, utrujena telesa, a kaj, našla sva jo, vsaj eno izmed stezic, ki se skrivajo in vabijo…opis-zapis mogoče zmeden, a moj, a je težko opisati, kje in kam. Tukaj je toliko stezic, ki so »užitne« in te povedejo, da jih obiščeš, stopaš po njih, a mi2 sva se pač opirala na najino karto mapzs in na občutek, ki je še kako pomemben. Steza je ponekod izrazita, vidna in lepo sledljiva, potem kar izgine. Ni plezarije, je speljana čez lepe, naravne prehode, se pa sploh od sedelca naprej vije kot kača in kar mede orientacijo. Bilo časovno dolgo in naporno, saj pri iskanju moraš biti »redi« na vse in še več, hehe, a ko ti uspe…sama sem skoraj počila od zadovoljstva, hahhaa, saj sva si rešila še eno uganko in ustvarila še vsaj eno zraven…a kaj, to je čar raziskovanje, kajne.
Morebitnim ponavljalcem pa…vztrajnost in vzdržljivost, ter veselje do vsega kar ne pričakujete…mi2 sva več kot uživala