Pa je bilo takrat manj nesreč. Ne zaradi opreme, ampak zato ker so nas starši pripravili na hribolazenje! Takrat enkrat sta se v šolah začela tudi pionir planinec in planinska šola.
Kaj pa danes? V BTC in nabavit najbolj snobovsko opremo in hajd.....
Pa me ne narobej razumet. Potrebna je dobra oprema, ki ti ni v napoto in v kateri se dobro počutiš. Veliko bolj pa je pomembna hribovska vzgoja, da človek zna hodit po hribih!
Ta debata ni tako enostavna. V osnovi je treba vedet nekaj: v teh nekaj desetletjih se je (dobro, ne v celoti, ne povsod in ne samo v tem času) družba spremenila iz pretežno podeželske (ali vsaj take z živimi vezami s podeželjem) v pretežno mestno. Posledica pa je tudi ta, da so ljudje že od otroških let mnogo manj navajeni na gibanje v naravi, imajo mnogo slabši občutek za gibanje po zahtevnem terenu. In to se pozna tudi v hribih. Poglejmo lep primer tega, kako se danes ocenjujejo poti, ki so nastale pred desetletji. Upam si trditi, da tisto snežišče na Hanzovi pred petdesetimi leti niti ni bilo vredno omembe. Ljudje so se znali gibati po strmem snegu. Danes pa je to postal problem. Ljudje so po eni strani mnogo bolj natrenirani in mnogo bolje plezajo (pomislimo samo, česa vse so sposobni športni plezalci), po drugi strani pa imajo mnogo slabši občutek za krušljiv teren, strme trave, zahtevne nevarovane odseke. Zato danes tako pogosto slišimo, da so na zahtevnih poteh tehnično zahtevni odseki praviloma "najlažji", več problemov pa je vmes na kakšnem lahkem, a delikatnem odseku. Konec koncev so simptom tega tudi ferate - preprosto današnji človek v svojem dojemanju gora v večini želi stopnjevati tehnično zahtevnost, obenem pa biti tudi varen. Tistega prvinskega stika z nevarovanim svetom, ki zna biti tudi nevaren, čeprav lažji, pa je vse manj. Zdaj - lahko trdite (temu se do neke mere pridružujem tudi sam), da je bil pristop izpred petdesetih let boljši. Ampak to ne spremeni dejstva, da so se časi spremenili in tistih časov ne bo več. Zato ne vem, če je utemeljeno trditi, da so nas tedaj bolje pripravili za hribe. Preprosto nam je bil zahteven svet bolj domač. Za temi časi nam je lahko žal, ampak - zdaj imamo, kar imamo, in v hribe še vedno radi hodimo, čeprav mogoče malo drugače.