sobota, 25.4.2020
Vajena odhodov na turo v trdi temi, sva počakala da se je zdanilo, potem pa odpotovala proti Svetemu Urhu. V sončnem jutru sva vzela pot pod noge in se mimo spominskega obeležja odpravila proti Orlam. Ptičje petje, sreča na vrvici in globoka tišina v gozdu, več bi si bilo greh želeti. No, morda to, da občinske meje ne bi bile zaprte in, slednje še bolj, da virusa sploh ne bi bilo. Veš kaj, sem prišepnil princeski, danes ne bova o tegobah, vsaj na glas ne. Zvedavo me je pogledala, potem pa sem sledil migetajočemu repku in se zatopil v svoja premišljevanja, kot se je verjetno princeska v njena. Tišina v gozdu je bila podobno tiha, kot je na poti v gore, tudi ptičje petje je bilo podobno glasno, kot je tam. Ko sva zmogla do križa ob poti sem vedel, da morava zaviti desno. Prav tako sem vedel, da prideva naravnost v vas in da sva blizu občinske meje. Ker ni bilo nikjer nič, ne količka, ne stebrička, tudi ne table, ki bi označevala konec mestne občine Ljubljana, sem počepnil in princeski na uho prišepnil, kaj bova. Veš, sem dejal, storila bova tako, kot sem svoje čase počel v gorah ob državni meji. Od sončnega vzhoda do zahoda sem smel preko, zato bova tudi midva naredila nekaj korakov prek občinske meje, saj se zagotovo vrneva pred sončnim zahodom. Moder pogled in migetajoč repek sta mi dala vedeti, da me je razumela, kot je razumela namig, da potihoma smukneva skozi zgornji del vasi do "gostilnice" in se od tam vrneva do Urha. Rečeno, storjeno. Hitro sva stopila naprej , pri gostilnici naredila nekaj posnetkov, od tam nadaljevala še hitreje in mimogrede zmogla nazaj do križa. Pogled na navigacijsko aplikacijo v telefonu mi je razodel, da sva bila "preko" največ tristo metrov in to vsega skupaj kakih petnajst minut. Princesko sem potolažil s tem, da policija na cesti pri prekoračitvi hitrosti od "preveč" odšteje nekaj odstotkov in če tudi midva prehojeni poti odštejeva nekaj odstotkov od tistega "preko", greha skorajda nisva storila. Potem sva se po taisti poti vrnila na izhodišče in se od tam zadovoljna vsled prijetnega sprehoda vrnila domov.
Pot tja in nazaj je suha in prašna, dvakrat je potrebno stopiti prek potočka, drugih posebnosti ni. Tja grede sva bila sama in sva srečala samo štiri, od tega enega že pri spominskem obeležju. Nazaj grede sva tudi bila sama, srečala pa sva jih nekaj deset. Da smo se izogibali drug drugemu kot hudič križu, se razume samo po sebi. Sprehod nama je bil povšeči, zato ga ponoviva v času, ko občina ne bo več zaprta in si bova želela senčnega gozda v poletni vročini.
https://tubojan.blogspot.com/2020/04/orle.html