Pale so obširno gorstvo, ki ga delijo na več delov. Pale di San Martino je največji in zaradi geoloških prelomnic precej raznolik po videzu. V nekaj dneh najinega obiska sva spoznala travnate vrhove podobnih Karavankam, kamnito puščavo, primerljivo z našim Kaninom in zadovoljno predla v feratah med množico dolomitsko nabrušenih stolpov
.
Začela sva na prelazu Passo di Valles. Rdeča nit najine poti je bil Palaronda trek, ki vodi od koče do koče in smiselno zajame bistvo tega osrednjega predela. Nadgradila sva ga po svojih željah in obiskala še nekaj vrhov in ferat. Tukaj ni množičnega obiska in redkokdaj sva koga srečala. Občutek sva imela, kot da so to od vsega pozabljeni kraji. K temu so delno pripomogle še redke in obledele markacije, ki sva jih srečevala prva dva dneva.
Posebno poglavje je bil obisk najvišje gore Pal, Cime di Vezzane mimo bivaka Brunner. Hudourniške vode in plazovi so v spodnji polovici krepko preoblikovale pokrajino. Markacij je bore malo, bilo pa je dovolj trme, da naju je pripeljala na vrh. Le čas nama je nekam hitro pobegnil
. Na celotnem dostopu in sestopu nisva srečala nikogar. Ravno tako je malce posebna pot Sentiero di Farangola, ki v nadaljevanju izpostavljeno preči pobočja Cime di Comelle. Po njej sva prispela do najinega prenočišča Rif. Rosetta.
Od tu naprej pa kot bi prišla v drug svet. Vse poti, ki sva jih prehodila v naslednjih dneh so lepo označene in vzdrževane, čisto druga izkušnja. Neverjetno in precej nerazumljivo glede na prejšnjo izkušnjo, z lahkoto pa potegnem vzporednico z nekaterimi našimi potmi in društvi.
Še nekaj informacij o Covid-19 ...
Vse koče so urejene, prijetne in povsod sva imela odlične izkušnje. Cene polpenzionov na članstvo v PZS je nekje okoli 45 € na osebo. Kar je novo glede virusa, pa je izolacija pri mizah. Eno in isto mizo imaš pri večerji in zajtrku, za vsako sedi le en par. Samo v primeru res velike mize sta dovoljena dva para. Izjema so vodniške skupine, kjer lahko celotna skupina sedi za eno mizo. Vse mize so pregrajene med seboj, da se prepreči morebitno širjenje virusa. Komunikacije med ljudmi iz različnih omizij skoraj ni več.
V vseh kočah sva dobila svojo sobo. Delno je za to zaslužen virus, delno pozen datum in pa dejstvo, da ti kraji niso ravno obiskani. Kakorkoli že, takega luksuza sva se hitro navadila
.
Zelo očitna razlika od lanskega leta je pri zajtrku. Samopostrežnih variant ni več, na mizi dobiš le kruh, marmelado in putrčke. Po izbiri ti prinesejo še kavo ali čaj. Če si pri prvih in dovolj iznajdljiv, se lahko zmeniš še za kak priboljšek, a to ni pravilo.
Osebje brez izjeme nosi maske, kar pa ne velja povsem za tiste, ki prenočujejo. Dnevni gosti morajo nositi maske predvsem v kočah z veliko obiska, kot ga ima npr. Rosetta zaradi gondole. Opozorila so povsod. Pri sami hoji sva srečala malo ljudi, z masko nobenega, niti ni nihče zaradi tega skakal vstran.
Za zaključek ... lepi, samotni kraji, nama pisani na kožo
. Raznolikost pokrajine bo presenetila vsakogar. V petih dneh je naneslo 85 km in 9.000 višincev. Zelo strnjeni vtisi so v fotozgodbi, kaj več podatkov pa na ZS ali E-mail.