V predgorje Karavank, ta precej peščeni svet, se vedno znova zagledam.
Tako sta bila Borovje in Planica že precej časa na seznamu zaželjenih vrhov, pač od takrat, ko sem prvič slišala zanju in si ogledovala strmo, zavito ozko, peščeno stezico mimo skalnih osamelcev, ki naj bi bila malo izpostavljena tudi tveganju.
Stanko Klinar oba vrhova omenja kot predstražo Kepe, ampak docela drugotnega pomena in ju za obisk ne priporoča.
Torej po vrsti je bilo treba, najprej desno, potem pa levo.
Tako je bilo prvo Borovje, ki z mogočnim križem, ki se vzpenja prav na njegovem robu, pridobi veljavo, saj ti omogoči tudi pogled prav v osrčje Julijcev, ki so v tem času še pod snežno odejo. Pogledaš lahko preko prav vseh treh dolin, ki te popeljejo proti najvišjemu.
Ko se pa obrneš, ti oko obstane na Kepi,ki je prav gotovo kraljica tega izleta, saj se pogledi po celi poti kar lepijo nanjo, privlačna prav na vsakem koraku.
Pa ni bilo, da bi dolgo posedal na Borovju, misel kaj vse ti lahko ponudi še nadaljna pot, je bila močnejša in je vabila dalje.
In res je bila potka proti Planici še bolj privlačna, malo doli in malo gori, pa prečno pod grebenom, in po grebenu, da se kar čudiš, kako zvito in razgledno je speljana. Pa še rožnatih venčkov polno ob poti, da nisi vedel, kaj bi bolj občudoval, dehteče vonjave ali čudovite razglede, ki so se odpirali nad potjo, najbolje oboje
.
Če bi bilo potrebno izbrati samo en vrh, bi se brez oklevanja odločila za Planico, saj ni lepa samo potka, ki je speljana nanjo, ampak navduši tudi sam vrh, ki je ravno prav prostoren za posedanje in občudovanje.
Po turi pa še obisk ferate v Mojstrani, da bi bilo pivo pri Aljažu bolj zasluženo
.