Planinski in gorski vodniki

Verjetno bo že moral on nositi odgovornost, saj je še posebej pri "greenhornih" on najbolje vsestransko pripravljen in ljudje vendar jemljejo vodnika v gore s sabo zato, da bi se počutili varnejše ter da bi kajseda čimveč uživali.Gv naj bi se v gorah znašel v vseh razmerah. Pri taki ceni pa sploh(sicer sem z njo seznanjen že dalj časa).Sicer pa vprašaj Igorja Zlodeja!

Gre gorski vodnik s skupino planincev po ozki potki mimo prepada in pravi: "Pazite, da komu ne spodrsne v prepad, če pa že potem pa naj se ozre na desno in odprl se mu bo čudovit razgled."

... in nekdo pade čez rob, pa se vodnik zadere dol: ˝si vredu?˝ Nazaj pa se zasliši: ˝ne vem, še letim˝

Gorski vodnik bo gosta pozimi peljal na Grintovec ali Triglav na kratki vrvi. To pomeni, da bo hodil 2-3 metre pred njim navzgor oz za njim navzdol. Vrv bo ves čas napeta in če bo gost padel, ga bo vodnik zaustavil. V primeru kakšnega težjega odseka lahko vodnik svojo vrv razvije, spleza naprej in klasično varuje gosta.

V primerjavi z drugimi storitvenimi poklici se mi cena ne zdi visoka (cca 15 eur/h).

Pri dveh prijavljenih, se tudi meni cena ne zdi previsoka (seveda v primeru, da ne gre za delo na črno). Zanimivo bi bilo videt ceno za recimo 10 prijavljenih.

Tukaj se lahko o vsem pozanimate: http://www.zgvs.si/

Pozimi na take ture peljemo največ 2. Razlog je navedel že Gregor in sicer gostje hodijo na napeti vrvi. Več kot 2 pa ne moreš več obvladat. Za določene težje ture pa je razmerje gost:vodnik tudi 1:1. Zato bi bila cena ista, saj potrebuje taka skupina pač več vodnikov.
Lp

Mitja Šorn

http://www.bergsteigen.at/de/bericht.aspx?ID=14298

Tako, da se ne boste pritoževali nad ceno! Matterhorn je sicer resda Matterhorn, ampak če masovni turizem in vsa naglica s katero opravijo turo kot je opisana v poročilu res zasluži skoraj petkratno ceno naj pa vsak(tisti ki obvlada nemško) sam presodi.

Švicarji...

Naši so še premalo plačani, glede na to s kakšnimi kapitalci imajo opravka. Da ne govorimo o vsem izobraževanju na lastne stroške, vso potrebno opremo in drugih stroških, ki nastanejo v teh letih izobraževanja. Sicer pa močno dvomim, da kdo najame GV-ja za vzpon na Grintovec Banalen primer, kot tudi ta tema, ki je mimogrede že odprta, prav tako pa je odprta tema o odgovornosti v gorah. Toliko o preglednosti foruma.

@GregorM: Hvala

Miselnost pri nas je še vedno takšna, da tako vsi vse znamo in nikogar ne potrebujemo. In ne cenimo vseh del korektno. Cena ni nikoli pretirana, če se s tem obvaruje življenje!
Če ima kdo namen opraviti dve ali tri dobre ture v letu, je izbira gorskega vodnika najboljša. Če pa želi več, se bo pa itak moral vključiti v kakšno izobraževanje, da ne bo ogrožal lastne varnosti.
In ni potrebe, da dvomimo, da gorski vodnik ne bo "poskrbel za vse"!

Komentar na članek o vodenju na Matterhorn:

Greben Hörnli je relativno strm in krušljiv in tam že samostojno plezanje ni najbolj sproščeno. Da imaš na kratki vrvi obnemoglega turista, ki lahko vsak trenutek zdrsne, nad seboj pa še enih 100 podobnih, je pa recept za nesrečo. Zato je obračanje navez, ki v 2 urah ne preplezajo spodnjega lažjega dela varnostni ukrep. Že 10 let nazaj so obljubljali, da ne bodo več vodili neznanih gostov dirketno na Matterhorn brez predhodne pripravljalne ture. Očitno sta pohlep agencij in želja turistov po instant dosežkih premočna, zato neumna dirka v breg še vedno ostaja.

Po mojih informacijah večina gorskih vodnikov že zaradi lastne varnosti ne počne takih neumnosti. Je pa vsekakor dobro, da se planinci na forumih pogovarjajo in informirajo o storitvah gorskih vodnikov, da ne pride do razočaranj, kot je opisano v članku.

Cena ni nikoli pretirana, če se s tem obvaruje življenje!

To je moraliziranje.

Moraliziranje?
Se strinjam, vendar samo do takrat, ko pridemo do točke, kjer se znajdemo v kritični situaciji in bi dali vse, da nas nekdo (GRS) potegne ven. Pred tem pa je vsaka usluga predraga.

Saj zato gre.
Gorski vodniki opravljajo svoje delo. Tako kot zdravniki, medicinske sestre, gasilci, policaji, vojaki, you name it. In to so vse samo tisti, ki življenja rešujejo neposredno. Potem imaš še učitelje, ki sploh usposabljajo reševalce, da to lahko počnejo. In obsežen sloj ljudi, ki s svojim delom ustvarjajo družbeno okolje, v katerem lahko tovrstne službe sploh funkcionirajo (sem spadajo tudi tako osovraženi politiki in birokrati). In naposled obsežen realni sektor, ki vse to financira. Da ne govorimo o kmetih, od katerih res zavisijo življenja čisto vseh nas. In ja, vse to na takšen ali drugačen način "rešuje" ali vsaj "skrbi" za naša življenja.
Kaj hočem s tem povedat? Preprosto to, da če pristanemo na logiko, da "človeško življenje nima cene", potem lahko dejansko obsežen sektor družbe zahteva tako rekoč neomejene plače. Resnično, od marsikaterega poklica posredno ali neposredno zavisijo človeška življenja, pa to še ne pomeni, da se ga na podlagi njegove zahtevnosti in povpraševanja po njem ne da tudi ustrezno ovrednotiti. In mislim, da tudi na delo gorskega vodnika moramo gledati tako - to ni neko vzvišeno poslanstvo, od katerega so odvisna človeška življenja, pač pa preprosto služba. Služba s svojimi pogoji, svojimi zahtevami, svojimi značilnostmi, svojimi odgovornostmi. In kot tako se jo da tudi finančno ovrednotit, pa čeprav lahko od njih zavisi tudi klientovo življenje.
In nimam čisto nič proti gorskim vodnikom. Nasprotno - to je zahtevno in odgovorno delo, ki mu definitivno pripada spodobno plačilo. Ampak ga pa ne postavljam na moralni piedestal.

Cena v primerjavi z Matterhornom, ki je resda to, kot je, niti ni pretirana, povedati sem hotel, da si marsikdo tega ne more več privoščiti.
Pač naj ne hodijo v gore, boste rekli!
Pomoje je vseeno bolje, da gredo ljudje na zimski ali kakršenoli planinski ali alpinistični tečaj in v gore hodijo sami, seveda tudi s svojimi prijatelji

Matterhorn je pač gorniška varijanta množičnega dolinskega turizma a la Versailles, Benetke, Firenze,...

Stvar me spominja še na čase ko sem raje kot v hribih dopust in prosti čas preživljal s potovanji po Sloveniji in Evropi. Tako kot so v hribih osamljene poti, brezpotja, vrhovi za sladokusce,... na eni strani in množični cilji a la Triglav na drugi tako je bilo tudi na mojih potovanjih: Na eni strani turistične točke a la Paris, London, Rim, Provansa,... in na drugi, recimo tišina odmaknjenih podeželskih francoskih vasic Massif Centrala, Alzacije ali Bretanije, stran od turističnega vrveža(ki sem si jih lahko privoščil ko sem namesto z inter-railom začel potovati okoli z avtom). Oboje je pač zanimivo.

Zgornji članek o dirkanju na Matterhorn in tamkajšnjem množičnem turizmu me je nehote spomnil na obisk do kraja sturistiziranega škotskega Loch Nessa. Tura preko uradnega Tourist Officea: naglica, vodič je bil hkrati tudi voznik, pri vsaki točki minimalni postanek in že smo šli naprej, če si zamudil sploh niso čakali, so te pač pustili tam,... Tako se je zgodilo da sem se par minut dalj zadržal v muzeju in že zamudil vožnjo z ladjico po jezeru. "Sorry Sir, we are punctual!"

No potem ko sem imel avto sem take ture izven urbanih mest(kamor ne gre inter-rail ) načrtoval samostojno in lahko potegnem vzporednico s samostojno turo v hribe ali z gorskim vodnikom.

Pri 'dolinskem' potovanju so zagovorniki potovanja z agencijo in vodiči(oz. da ti agencija vse načrtuje) in na drugi strani samostojnega potovanja z lastnim prevoznim sredstvom in lastnim vodenjem s knjigo-vodičem, lastnim načrtom, prenočišči,...

Meni osebno je druga varianta vedno bila boljša: to je res tvoje potovanje, ki si ga ti pripravil, načrtoval, izvedel, doživel, videl tisto kar si hotel in odnesel lepe spomine. Skratka to je v primerjavi s potovanjem, ki ti ga načrtuje agencija res TVOJE potovanje. To je pravo popotništvo ono pa je agencijski instant turizem.

Podobno je v hribih: tura pri kateri vse poskrbi gorski vodnik NI tvoja tura. Ni polni užitek. Nekdo te pač vleče gor! Ni tistega načrtovanja, preučevanja poti, pozornosti na detajle, na opremo, premagovanja težav, napora, vznemirjenja, uživanja na vrhu in po turi, da se je spet vse lepo izteklo,... Tega ni pri vodeni turi. To ni tvoja tura. Ni tura s katero bi se identificiral.

Je podobno kot če kupimo vrstno hišo namesto da bi z lastnimi rokami postavili svojo. Do take 'štanc' hiše nimamo nobenega odnosa, se ne moremo identificirati z njo. Ali pa če si namesto da si sami skuhamo kosilo, pogrejemo nekaj iz trgovine ali gremo celo v McDonalds. Žal danes prevladuje neka naglica, vse nekaj na instant, vse tako, da se nam je treba najmanj truditi, vse naj nekdo drug za nas naredi... Tudi v redu in po eni strani tudi prav. Vsem se ne da kuhati npr.(tudi piscu teh vrstic ne ) Ampak potem pač ne moremo reči da smo nekaj sami naredili. Nismo nekam potovali ampak so nas zgolj pripelajli tja in smo tam bili. Nismo osvojili vrh oz. so nas zvlekli tja. Nismo opravili ture ampak zgolj bili toliko in toliko n.m.v. visoko.

Če nam že vsakdanje življenje poteka hitro naprej, je res škoda da tako preživljamo tudi prosti čas kjer bi res morali sprostiti svojo domišljijo in uživati v tisti dejavnosti, ki je pritegnila našo pozornost.

Morda bom tudi sam šel kdaj z vodičem na kak vrh. A to če bo, bo zgolj izjema ali pa če se nas bo več odločilo za kako priložnost v smislu kakega druženja, rojstno-dnevnega darila ali podobno. Sicer pa se držim tur, ki jih lahko opravim samostojno. Raje se vpišem v kak tečaj oz. pridobim znanja ali stopnjujem težavnost do tistega kar želim doseči. Tako je potem vsaka tura res tvoja in si v njej in v vsakem njenem detajlu od priprave do prihoda domov užival. Sicer se lahko vprašaš ali te gorništvo res veseli ali pa si samo en turistični instant gornik.

K @Van Simsovi odlični objavi bi še nekaj dodal. Sam sem bil predvsem poleti in zgodaj jeseni že večkrat priča trumam turistov (ne planincev!), zgrinjajoč se na Triglav, večkrat slabo, da ne rečem obupno opremljenih ljudi, ki jim je osvojitev Triglava eden in edini cilj, Triglav je začetek in konec njihove pohodniške kariere. Če malo sopihajo, stiskajo zobe in pošvicajo, bojo se že nekako zrinili na ta Triglav, da bodo potem postali pravi Slovenci. Tako nekako si verjetno govorijo. Tovrstni ljudje ne najemajo vodnikov, tovrstnim ljudem ni preveč mar za to, da lahko, nespretni in neizkušeni kot so, zgrmijo v prepad, ni jim mar, da jih lahko sredi poletja dobi sneženje (da, tudi pri nas se to dogaja!). Njihov glavni interes je osvojitev nekega vrha, da bi se s tem dokazali samemu sebi in okolici, pri čemer gore in narava nasploh zanje nimajo nekakšne emocionalne vrednosti, nanjo niso čustveno navezani, kar je pogosto pri uporabnikih tega portala(tudi pri meni). Pravzaprav so gore zanje skorajda ničvredne, le kup skal, zemlje, žužkov in lesa, ki jim oz. naj bi svetu služil le zato, da se dokazujejo sami sebi in okolici.
Večkrat je že bilo povedano, da se prave vrednosti narave ne da izraziti z ekonomskega vidika. Če le, zelo težko in še to le delno. Ni je mogoče izražati v enotah, v naših glavah nas osrečuje že s tem, da JE. Veliko ljudi se tega ne zaveda. To zavedanje je še najmanj prisotno pri prej omenjenih ljudeh, ki mimogrede tudi neznansko smetijo okolje. Načeloma nimam ničesar proti njim, samo svetoval bi jim, da že zaradi lastne varnosti najamejo vodnika, pa četudi bo veličastnost izkušnje manjša. Če tega iz kakršnega koli razloga ne morejo, naj si vsaj postopno pridobijo izkušnje, kakor vsi drugi, najprej Šmarna gora, nato pa vse ostalo. Ni ravno nujno, da se udeležijo kakega tečaja, čeravno so tovrstni dogodki pomemben prispevek k varnosti v naših gorah in osveščenosti o njih. Že z zahajanjem v gore z izkušenejšim prijateljem se da marsičesa naučiti.
Kar hočem povedati, je to, da takšen množičen planinski turizem škodi ne samo obiskovalcem gora, temveč tudi goram samim. Zato si moramo prizadevati za večjo osveščenost o prej omenjenih pogledih. K tovrstni osveščenosti pomembno prispevajo tudi vodiči, ki so pogosto mizerno plačani (npr. pri GRS). Zato naj nas zgoraj navedene cene ne presenečajo, so popolnoma fer.