Lepo vreme in pomladni Februar sta zaslužna za zadnji in hkrati najdaljši del Polhograjske poti. Sonce v tem mesecu malo prej vstane in gre kasneje spat, zato sva računala na prehojen krog v svetlem delu dneva. Kaj posebno hitela nisva, sploh zaradi krasnega ambienta, počivala pa tudi ne
.
Štartala sva tam, kjer sva prejšnjič zaključila, blizu Blagajevega dvorca. Na Polhograjsko pot sva se odpravila v isti smeri kot sva v drugem delu sestopala. Sv. Lovrenc in Mali Vrh sva tokrat izpustila. Nadaljevanje pa je čudovito potepanje po razgibanih Polhograjcih. Južni del obronkov še nisva poznala, zato so naju presenetili številni manjši zaselki, bolj ali manj pripeti v pobočja hribov. Lepi razgledi so tu zagotovljeni, samota tudi.
Pot je vsepovsod dobro označena, nekaj ur pa nama je družbo delal tudi izvrsten lokalni vodnik
. Potepinček v obliki zlatega prinašalca je stalno hodil pred nama in pred vsakim odcepom glasno lajal. Drugače pa je bil čisto tiho. Če sva odcep poti namenoma ali nenamenomo zgrešila je prišel po naju in z lajanjem nakazal pravo smer. Kaj takega še nisva videla
. Blizu Sivke smo se poslovili in odšli vsak svojo pot.
Kmalu je prišla na vrsto Pasja ravan z vremenskim radarjem na vrhu, kasneje še Tošč. Edini daljši počitek sva imela na Gonteh. Tam se vedno rada oglasiva, za moj okus imajo tudi daleč najboljši skutni zavitek
. Sledil je vzpon na Grmado, nato pa dolg sestop v dolino. Ta je potekal po eni od variant Polhograjske poti in sicer mimo Setnice v Mačkov graben, od tam pa po cesti na izhodišče. Tu naju je tudi dokončno ujel mrak. Več o vtisih v fotozgodbi ...