Pot Anita Goitan

Pot A.Goitan je bila že opisana. Tudi včeraj sva s prijateljem opravila isto pot, le da sva se povzpela še na vrh Koštrunovih špic, ki me je prevzel bolj kot Viš, na katerem se je gnetlo ljudi, Koštrunove špice pa so samevale. Lepo, dolgo prečenje s krasnimi razgledi se nama je zgodilo tudi včeraj. Na poti do Viša nisva srečala nikogar. Samotno, lepo. Sama pot je BP, mogoče bi omenila le ogromno drobirja, ki se usipa s poti na K.špice,v Škrbini prednje špranje pa že nekaj podlage za bodoči sneg in turno smuko .

Danes po skrajšani varianti (brez Viša)... mimo Viške planine in koče Corsi do vstopa v zgoraj opisano pot Anita Goitan. Na poti par snežišč, ki so prehodna, eno se lahko obide. Na razpotju poti na Viš, na Mojzesovo škrbino in do koče Corsi je snežni jezik, ki se ga lahko obide in ne povzroča težav ne pri vzponu, niti pri sestopu. Obiskovalcev malo, na Aniti Goitan sva srečali le skupino devetih čeških gornikov. Namesto na - v tistem času megleni Viš, sva se raje nastavili soncu pri koči Corsi.

Sem vama mahal

Ja, se mi je zdelo, da je nekdo na vrhu Krna in da si to ti

Včeraj nas je pot zopet zanesla v Zahodne Julijce, kjer smo se podali preko Viške planine, do Škrbine prednje špranje in zavili desno, strmo navzgor pod Koštrunove špice, preko Škrbine zadnje špranje in po poti Anita Goitan na Viš. Nato sestopimo in nadaljujemo po poti Anita Goitan, ki naprej poteka po policah Gamsove matere. Tu se najlepši in tudi zelo zahteven del šele začne. Pot je lepo varovana, vendar kljub temu zahtevna z številnimi adrenalinskimi prehodi, vzponi in spusti ob jeklenici ali tudi brez. Ko se začnemo iz škrbine vzpenjati proti Mali špici, se pot razcepi na lažjo severno in južno, ki se nadaljuje preko strmega kamina. Lažja severna , je bila že kar lepo zalita s snegom in je bila videti kar nevarna. Odločimo se za težjo južno smer. Ta kamin se izkaže za najtežji detajl celotnega prečenja. Kamin je zelo ozek, pokončen in dokaj gladek. Kakšna ponosna lastnica malo bolj obdarjene zadnjice bi lahko imela kar precejšnje težave pretentati kamin, da bi jo spustil naprej. Kar nekaj vzdihovanja, naprezanja in jamranja je bilo potrebno, da smo se vsi skobacali skozenj, vsak na svoj način. Tudi po južni strani Divje koze je še kar nekaj težjih in kar izpostavljenih mest. Tudi sestop pod Divjo kozo, ki je predvsem plezalen, zahteva dobro mero previdnosti.
Po težavnosti bi se težko kakšna markirana pot iz naših gora primerjala s to, saj je ozajlani del po mojem mnenju kar precej težji od Kopiščarjeve na Prisank in plezalni del tudi težji od tistega na Mrzlo goro.
Še najbolj ubijalski del ture je bila betonska cesta, ki vodi do Viške planine in se je predvsem pri vračanju na izhodišče vlekla kot zavita čreva.
Vsekakor gre za zelo lepo, dolgo in razgibano pot, ki je bila vsem nam pisana na kožo in je izpolnila in tudi presegla vsa naša pričakovanja.

Z viške planine gre v dolino tudi nebetonirana stezica, a je še nisem preveril.

Steza je predvsem v spodnjem delu, na enem izmed ovinkov je označena z možicem, je pa že precej zaraščena, v dolino pripelje nekoliko stran od parkirišča. Kaj dosti s to stezo ne pridobi.

Stezo, ki se v večini izogne cesti sem uporabil pri sestopu z Viša, a to je bilo že kar nekaj let nazaj. Spomnim se, da je skrenila s ceste kmalu pod planino in da bila že takrat slabo shojena. Spodaj se je končala na zaraščeni ravnici tik levo od mosta; od tam naju je čakalo še cca 2km trapanja po asfaltu do parkinga pri sotočju B. potoka in Trincee. Parkrat sem pri ponovnem vzponu (tokrat po cesti) malo gledal kje je odcep za dol, pa ga nisem več zasledil. Leta so nardila svoje, cesta je zdaj pobetonirana in tiste stezice verjetno ne uporablja nihče več.

Med tednom v divjini na poti Anita Goitan od Trbiške škrbinice do Škrbine prednje Špranje,vmes pa še obvezn skok na Viš...