Sva se v nedeljo podala v ta čudoviti, samotni gorski svet pod Visoko Belo špico, po slikoviti Poti saškega kralja
Pot številnih divjih grap, ki se spuščajo iz Južne krnice Belega potoka, ki jih premaguješ prav s pomočjo neštetih jeklenic, ki te spuščajo dobrohotno vanje in spretno popeljejo iz njih.
Najbolj markantna prav grapa Canalle della Trincia, ki v tem času očara tudi s tolmunčki z vodo in kjer ne moreš kar tako dalje. Predenj pa vstopiš vanjo, ti pogled obstane na belih stolpih, ki se dvigajo nad iztekom grape in dajejo slutiti, da gledaš v obličje Visoke bele špice.
A najtežje pričakovan je bil del pod silnim podorom izpred parih let, potem ko je bila pot obnovljena in ponovno odprta. Kar malo ti zastane dih, ko se dvigneš čez ta del in se z zadovoljstvom in olajšanjem oziraš nazaj in se čudiš, kako mojstrsko so jo pravzaprav izpeljali. Sva pa čez ta del vseeno kar malo pohitela, tako za vsak slučaj
Ko tako opraviš obe veličastni turi iz naslova te strani, ugotoviš, da si s povratkom v dolino pravzaprav v ožjem in širšem krogu povsem obkrožil Visoko Belo špico, kraljico Belega potoka.
Nazaj grede pa še spust do obale Rabeljskega jezera in na kopanje, saj bi brez te osvežitve turi nekaj manjkalo
.