Potoški Stol,Vajnež in Stol

Zelo lepa raznolikost slik, vsaka pove nekaj drugega

@ločanka hvala.

Včeraj (sobota, 15. februarja) iz doline Rute (Bärental) na Vajnež in naprej čez Potoški Stol na oba Stola. Sestop po Široki riži.

Cesta od "Stouhütte" (Pri Jožefu?) do parkirišča v Kotu/Im Winkel (1152 m) je bila na precej mestih zelo poledenela, zato je bilo avtomobilov malo. Led na cesti je bil čedalje debelejši in nekako v višini Široke riže sem z veseljem zavil na poraščeno melišče v smeri krnice pod Vajnežem. Pa veselje ni trajalo dolgo, skoraj dve uri sem se pretepal z načetrt zasneženim ruševjem, saj se mi je kar naprej globoko udiralo. Drugič bom, če bo tako malo snega, šel čez brezpoten strm gozd bolj desno.

Sneg brez prediranja se je pričel tam, kjer se ruševje neha - na okrog 1500m. Malo višje je možna varianta izstopa na desno, v bližino vrha Vajneža. A je bil ta del že kar nekaj časa osnočen in so po njem leteli kamni, zato sem izbral raje žleb, ki vodi naravnost navzgor. Od konca ruševja pa do Vajneževega sedla so bile razmere resnično najboljše. Kvaliteten in nedotaknjen sneg, v katerega je zanesljivo grabilo prvih šest ali osem špic od derez je omogočal hitro napredovanje. Le pred izstopom je bilo nekaj 10 metrov malo bolj ledenih, pa nič zato.

S sedla do Vajneža in nazaj je le kratek skok, malo bolj se mi je vlekla na pol zasnežena grebenska pot čez Potoški stol in naprej proti krnici pod obema Stoloma. Od tam dalje je na desetine pohodnikov zadnjih dni ustvarilo široko in udobno utrjeno gaz, ki vodi na oba vrhova. Kljub temu, da sem v območju Stola na daleč preštel vsaj kakih dvajset obiskovalcev, celo enega turnega smučarja sem videl, sem bil na vrhu in kasneje pri Prešernovi koči čisto sam.

Po svojih sledeh sem se vrnil do najnižjega sedelca med Stolom in Potoškim Stolom, kjer je z dvema možicema označen prehod v Široko rižo. Po njej se seveda nisem dričal po zadnji plati, kot sem na spletu zasledil v enem izmed opisov, ampak je zaradi spreminjajočih se razmer šlo kar lepo počasi in previdno. Še najbolj zoprno je bilo v spodnjem delu, kjer iz snega gledajo številne skale in se sneg med njimi iz ledeno trdnega spreminja v skorjo, ki se je nepredvidljivo udirala.

Za konec: morda kdo ve slovensko ime krnice pod Vajnežem? V avstrijskih zapisih na netu piše Weinaschkar. Bi bilo po naše to Vajneževa krnica ali imamo kakšno drugo ime? Pa tudi za ime zasneženega melišča, po katerem sem se vzpel na Vajneževo sedlo in mu nekateri pravijo Dolga riža, nisem čisto prepričan, da se res imenuje tako. Vsake in formacije ali namiga bom vesel.

Weinaschkar = Dolga Riža

Hvala, Palček.

Tako sem mislil tudi sam, saj je objavljeno na skoraj vseh slovenskih internetnih straneh, z izjemo ene same fotografije na razmere.e-gora.si. Zaradi te slike sem iz radovednosti šel pogledat še "papirnati" zemljevid Stol 1:25000 (PZS, maj 2016), kjer je Dolga riža vrisana tam, kamor jo postavlja fotografija. Torej na SZ strani Vajneža, skoraj točno nad parkiriščem v Kotu, levo od Kvadenjske krnice in ne pod Vajneževim sedlom, kot navajajo naši spletni viri.

Na moji sliki št. 17 torej nad začetkom sledi. Ustrezal bi tudi opis (riža: brazda, drča, drča, pas, proga, vrsta, glej slovar FRAN). "Kar" (iz Weinaschkar) bi po spletnih virih bilo nekaj okroglega, zaprtega v gorah (mogoče krnica).

Sedaj pa ne vem, kdo ima prav: internet ali papir

Po moje Slo. planinsko društvo onstran meje kar pozna slo. poimenovanja. Sama sem to ime zasledila pri njih.

Ja, sem videl tudi njihovo spletno stran. Ampak dvom obstaja. Še posebej, ker sem na spletu našel sliko z Ovčjega vrha, kjer se riža nad parkiriščem v Kotu izredno lepo vidi in povsem ustreza opisu "dolga riža". Ni kaj, bo treba iti tja pogledat... Še enkrat najlepša hvala.

Včeraj, 31.3., na Vajnež in Potoški stol in dalje po grebenu skoraj do žirovniške poti. Malo pred dolino med obema Stoloma sem zavila dol po kopem dokler je bilo. Do večera nikogar videla. Na Stol pa procesije. Blaženi mir, belina snega in modrina neba. Najprej sem šla mimo Valvazorja (zjutraj je bilo treba avto pustit dva ovinka pod kočo) in proti Potoški planini. Cesta od Valvazorja dalje je še precej zasnežena. Nekaj pred planino zavijem desno gor po prečni poti, ki pripelje do betonske bajte. Pot je težko sledljiva, saj je v gozdu še precej snega, sledi pa nobenih - no, živalske so. Ko se je s prečne poti videlo proti robu sem jo mahnila kar naravnost gor proti Vajnežu. Potem pa po grebenu proti Stolu. Pot je kopna, je pa treba prečiti kar nekaj snežišč. V grapah velikanski plazovi. Sneg je bil idealen za hojo, vdiralo se je minimalno, ravno prav. Skratka dan, ki je napolnil dušo za nadaljne dni, ko bomo odrezani od gora.

Lepo turo si prehodila, še lepše pa so fotografije. Srečno še naprej!