V brezpotnem in težko prehodnem svetu Stadorja še zdaleč nisva bila prvič, a sva vseeno svetovno zgrešila smer proti Riglju. Izšlo pa se je z nekoliko podaljšano turo v objemu divjine, samote in čudovitih jesenskih barv
Pa po vrsti. V senčnih delih ceste proti planini Blato so se zgodaj zjutraj že bleščali ledeni kristali, ki so oznanjali, da se bliža zima in s tem prej ali slej neprevoznost ceste na Blato. Nadaljevala sva mimo Vogarja do konca ceste. Le ta je zadnjih 500 m precej zrita od dežja.
Proti Pršivcu sva nekajkrat skrenila s poti in si z lepih razglednikov ogledala prebujanje novega dne. Do vrha je bilo nekaj snega v senčnih delih, a le bolj za vzorec.
Z vrha sva se odpravila proti planini Viševnik in od tam naprej na planino Ovčarijo. Tam sva povsem po svoje zavila proti Stadorju. Stador je navpična pečina, ki se dviga vse od planine Viševnik pa do Črnega jezera in še malo dlje proti zahodu. Tvorijo jo vrhoviu Vrtec, Stadorski Orliči in Rigelj. Midva sva imela namen priti samo na Rigrelj, a sva v brezpotnem in težko prehodnem svetu smer zgrešila in "pristala" na sosednjih Stadorskih Orličih. Razgledi s tega vrha so seveda odtehtali to, da sva zgrešila smer in se nato spustila na sedlo med tem vrhom in sosednjim Rigljem. Pred Riglejem sva zlezla na pravi naravni balkon, s katerga se kot iz letala vidi Črno jezero
Vzpon na Rigelj potem ni težak.
Proti Ovčeriji sva se spet po svoje vrnila po zahodni strani. Zgubila sva nekaj višine, prehodila nekaj dolinic in na koncu prišla na Ovčarijo ravno pri stanovih.
Jasen s teh samotnih hribov se počasi poslavlja. Ob vsakem pišu vetra so se zlati macesni otresali iglic in s tem svojih najlepših barv. Ne veva komu gre zahvala, a hvaležna sva za res enkratno preživeti dan v jesenskih Bohinjsklih hribih.
Kar nekaj slik bo tule:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2015-10-22 ali:
http://www.petersfoto.si