Danes sva pa tele tri Vogle prečesala po dolgem in počez in od spredaj in od zadaj…
…Do Srednjega Vogla je šlo vse po planu: Planina Blato – Planina pri Jezeru – Dedno polje – Prvi Vogel – Srednji Vogel…potem se je navlekla megla…čedalje gostejša, veter ji ni prišel do živega, da bi jo odpihnil…nadaljujeva še malo proti Zadnjemu Voglu, katerega vrha se sploh ni več videlo…ja, že kar nekaj ljudi nama je reklo, da tu v megli nimaš kaj iskati (glede na videno, se kar strinjava)…in ker nisva vedela, kakšne načrte ima vreme, ker terena nisva dobro poznala in ker sva si najmanj od vsega želela, da bi morala kakšna ekipa GRS-jevcev iskati dve izgubljeni duši v tem brezpotnem svetu, sva se odločila za sestop…malo po svoje proti še dobro vidni označeni poti, ki pelje po Dolini za Kopico…Ko sva bila varno na tej poti, ura pa šele nekaj čez poldne – odločno prekmalu za v dolino – se odločiva, da greva še malo po dolini navzgor pogledat…in sva hodila toliko časa »gledat« (na nekaj mestih je treba še čez manjša snežišča, ki pa niso problem), da sva prišla na Vrata. Potem pa se je začelo svetlikati, megla se je dvignila in ker trma dela svoje, sva se odločila za vzpon na Zadnji Vogel s te strani…Na vrhu sva bila kakšno minutko celo v soncu
…in da ne bi sestopala po isti poti, sva šla obratno smer proti Srednjemu Voglu in potem sestopila približno enako kot prvič, potem pa po označeni poti nazaj na Dedno polje in v dolino…
Razgledi so bili danes bolj kot ne okrnjeni, ampak odkrito povedano, izjemoma jih nisva zelo pogrešala. Ob poti je toliko »življenja«, da se ne moreš nagledati…če začnem naštevati, kaj vse cveti, ne bom gotova do zjutraj
, potem pa so tu še gamsi, belke, svizci, metulji….resnično, kot bi prišel v sam raj! In ja, še ena tistih turc, ki je vredna ponovitve…naslednjič prideva po razglede
…