Parkirišče pred pl. Kuhinja je bilo danes podobno avtomobilskemu sejmu. Ali kot da bi danes na Krnu organizirali nekaj podobnega Dnevu odprtih vrat
. Tako kot verjetno povsod po priljubljenih vrhovih. Predvidevala sem, da bo tam okoli Stadorja in Rdečega roba manj obljudeno in res je bilo tako. Mimo planin Kašina in Leskovca sem se v lepo hladnem jutru povzpela do razpotja poti v dolino Lužnice in na Rdeči rob ter nadaljevala proti slednjemu. Vrh je lepo oblazinjen s preprogo pogačic, encijana in drugih planinskih cvetk. Razgledi božanski. Brez žive duše. Mir.Malo sem posedela in se pasla na krasnih razgledih, potem pa se spustila in pod steno nadaljevala kar nekam
v smeri Lužnice. Priključila sem se markirani poti. Lužniško jezero je bilo delno obsijano s soncem, tako da je do izraza prišla njegova smaragdna barva. Nadaljevala sem mimo jezera proti cilju . Vrhu nad Peski. Spet nikjer nikogar. Nisem šla proti sedlu pod Batognico in od tam do Vrha nad Peski ampak sem zagrizla direktno v pobočje in se jezila nad gruščem, peskom in še čim, kar se je mlelo pod mojimi nogami. Ampak do cilja sem vendarle prišla. Na vrhu spet edina, saj je par, ki sem ju opazila na vrhu, ko sem lezla navkreber, že sestopal proti Prehodcem. Razgledi spet enkratni, mir in tišina, tako da je bilo kar težko nazaj proti dolini. Vračala sem se delno čez Maslenik, potem pa spet po markirani poti proti izhodišču. Krasna in meni v vseh letnih časih ljuba tura oz del krožne ture na Krn.