Tura iz prejšnjega tedna je bila sicer brez vrha, a je tako mikavna, da si zasluži svoje ime na seznamu tur. Pa saj dolina Remšendol itak ni velikokrat omenjena na tem portalu, pa ni ta dolina samo prekrasen pogled na ošiljeno konico Monte Bucherja, pač pa tudi prav zanimivo prodišče, ki s hojo tam ponuja vse več veličastnega pogleda.
Začela sva na parkirišču, ki je bilo v jutranjih urah povsem prazno. Ob potoku Rio Blanco sva nadaljevala, katerega zametki se ustvarjajo pod njegovo škrbino med Monte Bucherjem in Rušo. Če hočeš tja, moraš kreniti z markirane poti v Gamsji dol, kjer ujameš tudi njegove slapove. No, midva sva že kmalu v začetku prodišča krenila v levo po gozdni poti ob dveh plezališčih in tako bila sicer prikrajšana za nekaj lepih pogledov, a sva pa bila deležna pogleda do Vršiča in V.Grintavca nad Vraško škrbino. V strugi potoka Torer sva pa le ugotovila, da bo treba drugam, če hočeva na markirano pot in sva jo kmalu našla malo višje. Na križišču sva krenila levo in po senčni poti skozi gozd ponovno stopila do struge potoka Torer, ki malo višje ustvarja prelepi slap, a pot prav mimo njega ne pelje. Potok prečiš in se zagrizeš v strmino, višje pa na svoji poti ugledaš na desni lovsko kočo, do katere se tudi splača stopiti, saj so pogledi od tam tudi mikavni in malo drugačni. A vleklo naju je naprej v krnico, ki je obdana s prelepimi ostenji Bukovnika, Malih špic, Visoke špice, Skale in B.Bucharja. Pri pogledu nazaj pa ujameš Rabeljske špice, Ojsternig in še več. Pri vzponu pa seveda v levo nad sabo občuduješ mogočni greben od Šeneka, pa vse do Kope, katere vrha sicer ne vidiš, slutiš pa.
Tu je bil pa kraj za občudovanje in določanje vrhov, pa škrbin, ki segajo kar visoko v gore. Najbolj je pritegnila škrbina Sedelce ali Forcella Val Romana, položena med Visoko špico in Skalo. Igor je nekje zapisal, da se do nje vzpneš po gredini z II.stopnjo.
Vračala sva se po isti poti, ampak s to razliko, da sva stopila na prodišče že v začetku, po njem nadaljevala, a se vseskozi ozirana nazaj na gore, v objemu katerih sva bila. Na koncu sva se pa zapeljala še do Rabeljskega jezera, ki pa je v tem času že kar pecej presušeno. V Remšendol pa še prideva, saj ostaja odprtih še kar nekaj možnosti
.