Reunion

Naš prvi izlet je bil še bolj "na izi". Začeli smo na parkirišču nad vasjo Dos d´ Ane. Kjerkoli na otoku si, se je na pot potrebno odpraviti zgodaj zjutraj. Ponavadi se okoli desete zjutraj pooblači in začne rositi.
Cilj je bil dvourni krog po Sentier Roche Verre Bouteille. V desetih minutah rahlega spusta smo prišli do razgledišča Cap Noir. Tu se nam je odprl celoten razgled po dih jemajočem Cirque de Mafate. Vanj je možen dostop le peš ali s helikopterjem (na dnu pa je kar nekaj vasic). Pot naprej preči zelo strmo, a zelo zaraščeno pobočje. Nekajkrat so nam v pomoč jeklenice in manjše lestve. Po polurni hoji od razgledišča smo prispeli do skale Verre Bouteille, ki pa ni nič posebnega. Veliko bolj poseben je razgled z grebena, na katerega se pot takoj zatem dvigne. Na eno stran vidimo prostran Indijski ocean in obalo s pristanišči, na drugo pa divje središče otoka. Skoraj vsak korak smo se ustavili in občudovali razgled. Hitro so začele nastajati meglice, zato smo se odpravili proti avtu. Od njega nas je ločil strm spust po stopnicah.

Mestece, ki najbolj spominja na Kranjsko Goro ali Bovec je gotovo Cilaos. Nahaja se v središču Cirque de Cilaos in je obdan z visokimi gorami z vseh strani. Kdor zdrži naporno vožnjo (kar 400 cestnih serpentin in 2 ozka predora) je nagrajen z izjemnim razgledom, svežim zrakom in samimi prijaznimi ljudmi. Kljub visokim goram pa je naš pohod potekal po pobočju navzdol. Zgodaj zjutraj smo štartali iz hotela in se začeli spuščati po strmi cesti do zadnjih hiš Cilaosa. Hitro se je pot odcepila v majhno dolinico in postala še bolj strma. Cilj je bil La Chapelle- vhod v ozek in zavit kanjon s podzemnim slapom in večbarvno steno, ki spominja na kapelo. Po zoprnem 450-metrskem spustu (večinoma po stopnicah) se je pot strmo vzpela na greben in spet spustila na drugo stran. Ko je prišla čisto do dna struge se je končala. Večina popotnikov tu nadaljuje svojo pot naprej po strugi navzgor. Večkrat je treba prebroditi potok (priporočam copate za v vodo) in iskati prehode med skalami in balvani. Proti koncu je tudi nekaj malega plezanja. Žal zaradi visoke ravni vode dostop v kanjon ni bil mogoč. Vzpon nazaj proti Cilaosu je bil dolg in žgoč.

Na najvišji vrh Reuniona Piton des Neiges (visok 3070 metrov) vodi veliko različnih poti iz vseh smeri. Midva sva izbrala najkrajšo iz Cilaosa. Začne se pri parkirišču Le Bloc na višini 1380m. Parkirišče je večino časa kar nabito polno, parkirani avtomobili pa so bili že velikokrat tarča vandalizma. Prva polovica poti je zelo enolična: več kot 1100 višinskih metrov premagamo v neštetih serpentinah. Pot se vzpenja po zelo strmem, poraščenem in vlažnem pobočju. Praktično ves čas so prisotne drsljive lesene ali kamnite stopnice. Po dveh urah in pol končno prideva čez rob in po petih minutah spusta doseževa kočo Gite de la Caverne Dufour (2479m). Vrh pa je bil še zmeraj videti zelo daleč. Od njega naju ločita še dve uri vzpenjanja po zoprnem skalovju in višje pesku. Razgled sva imela le proti zahodu, povsod drugje je bilo megleno morje. Spust je bil proti koncu že kar mukotrpen.

Zanimivo, da ima tako majhen otok tako visoke gore. Podobno kot Tenerifi.
Pa čestitke za osvojen vrh.

Hvala!

Naše hribolazenje se je nato preselilo na južni del otoka- vulkan Piton de la Fournaise. Sprva smo se želeli povzpeti nanj po označeni poti, a je bila ta zaradi slabe tri tedne starega izbruha zaprta. Upoštevali smo nasvet lastnice našega apartmaja in se povzpeli do razgledišča Morne Langevin. Po Route de Volcan smo se pripeljali na Pas des Sables. Sledil je lahkoten enourni vzponček po Plaine des Remparts. Kar naenkrat smo se znašli na robu planote na 1000 metrski pečini. Pod nami so se spuščale divje soteske, ki so vodile proti morju. Videli so se tudi nekateri obalni kraji in prostran ocean.

Route de Volcan se nato v nekaj serpentinah spusti na Plaine des Sables in ga preči. Konča se čez 4km na Pas de Bellecombe. Za to kratko pot smo potrebovali 20 min, ker je cesta zelo luknjasta. Zaradi zaprte poti na vulkan smo se odločili za izlet na Piton Partage. To je vršac na robu kaldere vulkana. Na vrh smo prišli v pol ure hoje. Poleg nas je še ogromno drugih ljudi občudovalo divjo okolico vulkana polno manjših kraterjev, razpok, lukenj in nanosov strjene lave.

Zadnji izlet pa je potekal na vzhodni strani otoka. Po dolgi cesti smo se zapeljali do koče Belouve na višini 1500m. Od tu so možne kratke, dolge, lahke in zahtevne ture v vse smeri. Mi smo izbrali 1h in 45min dolgo pot do razgledišča Trou du Fer. Večino časa smo hodili po blatni in s tropskim gozdom zelo poraščeni planoti. Zadnjih 10 min pa smo se spuščali po lesenih brunah, podobno kot pri Lovrenških jezerih. Kar naenkrat se planota konča in stopimo na teraso z izjemnim razgledom. Pod nami smo zagledali zelo globoko in ozko, praktično nedostopno sotesko in ogromen slap, ki pada vanjo. Na srečo je bilo vreme tisti dan sončno (običajno okoli desete ure nastanejo meglice in zakrijejo razgled). Nazaj smo šli po cesti in se izognili blatu.

Reunion je pravi bisercek. Najbolj mi je bilo všeč ker je malo turistov, skratka razen francozov ne srečaš prav veliko ostalih narodov.Pretirane gužve ni bilo nikjer.

Nam se je uspelo povzpeti na Piton de la Furnaise, vulkan, ker tokrat ni bruhal. Okrog vulkana je cca 15km pot, čudovito!

Na vrhu Pitona des Neiges se splača pričakati sončni vzhod. Nepozabno.

Za kopat ni prav veliko možnosti, treba pazit na morske pse ampak gre.
Vsekakor za tiste, ki si želijo drugačnih počitnic in pohodov.Priporočam.