Rad zahajam sem gor, če je le moč, vsako leto. Tako sem včeraj ob sedmih krenil s parkirišča pri žičnici po priljubljeni poti čez Žmavčarje. Sto višincev pod bivakom, kjer se začne sneg, srečam tujca, ki se vrača. Poleg Matije, ki je šel na Skuto, dveh smučarjev in devetih planincev, ki so šli na Tursko goro, peterica od njih je bila od znanega planinskega društva s psom. Na moj hrib ni šel nihče, so bili pa sveži sledovi nanj. Sneg mahak, gnil tudi na vrhu. Žal se vreme ni držalo napovedi, najslabše je bilo ravno takrat, ko sem bil na vrhu. Notranjost bivaka zanemarjena, zapah vrat uničen, tudi smeti in hrana me spravljajo v slabo voljo. Pri sestopu do melišča sem užival v drsanju po snegu, nižje je bilo toplo in sem se preoblekel v kratka oblačila. Drugo leto pa spet.