Krofička, ah Krofička…toliko obrazov skriva, ki jih je skrbno zavila ali v ruševje ali že na pogled iz doline, v neprehodne grape, strmine in sten(c)e…
In ja, ta del mi je še manjkal, pa lahko obkljukam prečenje zgoraj, prečenje spodaj, prečenje levo in prečenje desno
Ko smo se dobili v Robanovem kotu, sem približno videla, kje bomo hodili in kje izstopili, saj se grapa lepo vidi iz izhodišča, ampak ko občutiš utrip te poti, veš, da si nekje, kjer človeška noga ne stopi dostikrat in da kraljujejo spretno - poskočni gamsi ( čoko bombice jih izdajo
) in hoja, plazenje oz. plezanje pridobi še večjo dodano vrednost.
Poti ne bom opisovala, za to je strokovnjak en post nad mano
, moram pa dodati, da gre za prvinsko, divjo in na trenutke čisto odbito turo. Prehodi, stečine, poplezavanje odlično, me je kar odneslo po odlični skali na balvanih
, sta pa dva kar zahtevna mesta, sicer je šlo brez štrika, a previdno. No, strrrrme trave, s pridihom šodra, ti nabijejo adrenalin, pogled navzdol ni priporočljiv, je pa moj rušnati prijatelj več kot lepo poskrbel za marsikatero mojo dilemo, kam in predvsem kako
. Vmes malo zadihaš, ko stopiš na markirano pot, med škrbino in Kopinškovo, a že kmalu se je ponovno treba zbrati, saj sledi prečenje pod Krofičko, ki je vse prej kot sprehod
. Na Zadnjih Travnikih ozka stezica, ponekod kar izgine, vrtoglavi, globoki pogledi v Robanov kot, tudi ruševja ne manjka in očitno je ljubezen dvo-smerna, tudi na gladki skali ( geppo fotka 15+16), kjer me nikakor ni in ni hotel izpustiti iz objema
, tako, da je moje podrsavanje zelo zabavalo so-udeležence za mano, moje ogromne, prestrašene oči pa so zrle v praznino pod ruševjem, hehee
Potem pa,…Covnikovi travniki, ufff, kako je pa tu/tam lepo, pa kulisa Križevnika na drugi strani, pa voda, pa senčka, pa družinica gamsov, pa prva malica
…več pa ni in ja, bi kar ostala tam in čeprav sem si želela sestopiti čez Črni hribar, so bili prvi koraki težki, no potem sem do doline »znucala« vse abs zavore in ročne, ker strmina, ma ne vem, na trenutke sem obstala v špagi, za katero nisem vedela, da jo še lahko naredim
in potem se reši, če se znaš ali veš kako…cekaste trave, ki jih grabiš, itaq ne držijo teže, podlaga kar nese, js v špaga elementu, ste dobili sliko
, sama sebi sem bila največja zabava in ostali so me kar čudno pogledovali, čemu se tako smejim
. Prihod ali kar pri-tek v Robanov kot je bilo pravo olajšanje, noge pa so rabile par metrov, da so se znašle na ravnini.
Pogled nazaj na prehojeno...kar ne dojameš, kje smo hodili, kaj smo pre-hodili. Tura presegla vse in je tako fizično, kot psihično naporna, je fino, če si na-vajen takega terena in ti je brezpotje v užitek, prav tako vročina, pa ruševje, pa dolžina ture...sama uživala na 5
Olajševalna okoliščina našega raziskovanja je bila, da sta bila zraven dva, ki sta vsaj približno vedela kam
, hehhe, drugače težavnost kar pridobi na oceni.
Še ena izkušnja več, še eno zavedanje naše majhnosti in, da je vsak trenutek, ki ga uspešno prehodiš, preplezaš, dragocen in neprecenljiv.
Krofička je res prava gorska fatalka, z ogromno skrivnostmi, prečudovitimi kotički in polna preizkušenj...in ja, še pridem