To soboto sem se lotil SV grebena od vznožja, iz Komatevre.
Na brezpotje sem se odpravil pri stari, propadajoči domačiji in skozi malone močvirnat gozd prišel do sotočja potokov, ki sem ga prečil ter se vzpel v strmino, ki je bila spodaj zaradi vlage zelo »rahla«, višje je tovrstnega terena manj.. V izogib zelo strmemu pečevju, do katerega bi prišel v direktni smeri severnega dela grebena, sem ubral nekaj dobrih stečin proti JV, kjer sem prišel do »pravega« grebena.
Kot opisuje že Trobec, gre res za mešanico razbitega, polomljenega in zaraščenega… Zahtevnejšemu terenu se da nižje izogniti na obe strani, višje pa predvsem po levi strani grebena.
Z vrha sem sprva nameraval po daljši krožni poti po vlakah oz. cestah okoli Velikega vrha nad Komatevro, a sem se zaradi prihajajoče teme, vidljivost pa je slabšala še »saharska koprena«, odločil za bližnjico do ceste, ki pelje do severnega vznožja Ruša. S približno 100 višinci spusta sem začel s kote 1469 (ki sem jo dosegel po prvi vlaki, ki se s podnožja Ruša usmeri proti severu) sprva po lepi potki, ki pa jo je skril na travah drseči sneg, zato sem se spustil čez zoprn plazovit teren (blato, grušč, skale) in kmalu dosegel cesto.
A bližnjic mi še ni bilo dovolj
zato sem se odpravil še po eni, na PZS zemljevidu sicer lepo začrtani, a kot se je kmalu izkazalo, zelo zaraščeni stari vlaki, ki jo tu in tam preseka še kak potok… No, kmalu sem bil spet na cesti in kasneje pri avtu, ki sem ga pustil malo pod odcepom proti partizanski bolnici Krtina.
Snega na grebenu Ruša ni več, ga je pa še kar nekaj na prej omenjenih vlakah proti Velikem vrhu. Miren in – kljub šumenju vetra, gozda, potokov in drugih vodá – tih dan.