Brez besed in hkrati toliko za napisati, deliti,…in kje, kako sploh začeti?!
Pred leti mi je prijateljica Anka
povedala, da je mnda obstajal prehod za drobnico, iz Dunje v Reklanico, čez Forca de la Puartate in ravno tedaj sva se mudili nad Dunjo, pa sem si mislila, a sploh ve, o čem govori, a ne vidi divjih strmali, kjer je še trava pripeta
. A nekaj se je vseeno premaknilo in začela sem iskati, brskati, sicer našla redke opise Igorja in Kibuba družinice, kar je radovednost še bolj motiviralo. Leta 2020 sva okusila surovost, divjino, samoto tega sveta, ki po drugi strani toliko da, če le znaš ceniti in vidiš, kar je skrito. Del poti sva že poznala, zato se po slabih dveh letih čakanja in zapori Predela prejšnjega vikenda, le prebijeva do Reklanice in res zgodaj, pohvalno za naju
, že zapuščava vedno čaroben Patok. Le kaj ima ta vasica, da me je tako začarala?!
Do križišča 620/621 pot že poznana, sicer v slabem stanju, predvsem neočiščena, še bolj zaraščena, kot 2020, naprej na prečki je bolje, vse dokler ne prideva pod pobočja Monte Joveta. Prečenje osrednjega dela poti, ki je ponekod ni, je ali odneslo, ali so nasipi kamenja, dreves, vej, peska, vse za "to go", sicer se vidi, da so stopi, a vseeno je neprijetno, pod nogami leti v praznino, nad glavo pa šviga, sploh če presenetiš par poskočnih gamsov
. Ko se ostenja Joveta omilijo, pred Rio Fontanis, je naprej pot v dobrem stanju, a mi2 greva samo do Rio Livinal, kjer zagrizeva v poraščeno strugo. Ma je blo enega prepogibanja, telovadbe, pretepov z vejami in si kar oddahneva, ko je konec in stopiva na čistino krnice Livinal.
Od tu naprej stopava na nov teren, vklopila sva najine »smrčke«, js sicer s črvičkom, sploh na takih turah, ko neznano vzbudi neprijeten občutek strah
, še dobro, da je moj souživač bolj na free
in avantura se je začela
. Od konca krnice se usmeriva levo, pod steno, kjer naju zavede prvo požagano rušje, a sva hitro ugotovila, da te stečine niso užitne za hojo, saj je bil iztek daaleč v Dunji
. Greva en »štuk« višje, se malo prerekava z rušjem in ja, udela sva Forca di Dogno
, čeprav moj črviček je še vedno malo dvomil, da nama je tako hitro uspelo, a požagano rušje, sicer malo je bilo pretikanja in skromna stezica, ki je kar vodila, prehodi so se odpirali in ko sva stala pred Zlodejevo poličko, je bilo jasno, no sama sem bila na ene 98%, hahaa, da je to to. Nadeneva si čelade in že sam "Zlodej" je poskrbel za dvig utripa, saj je del poličke ozek, naložen, prepaden in da slutiti, kaj vse nudi nadaljevanje. Za prečko prideva v lažji svet, ter kmalu pogledava na drugo stran, no bilo je tako, da sem se sama še pretepala z rušjem in samo zaslišim vrisk mojega souživača in ja, upravičeno
. Zagledaš markantno steno Strme peči, pogled na/d Dunjo, Montaž in pokuk na nadaljevanje, razgled, ki poboža in hkrati razširi zenice
. Hodiva po policah, pod Jof dei Miezdi, tu in tam prestrašiva spretne 4-nožce in edine stalne stanovalce, ki nama od daleč pozdrave pošiljajo s kamenjem, a verjamem, da so presenečeni nad "drugo vrsto«
. Napredujeva brez težav, ko iz leve naenkrat opaziva rdečo piko, pa še eno in tu se je priključila pot iz Dunje in so pike stalnica naprej. Nadaljujeva čez eno grapco, na lušno, zračno poličko, pa druga grapca in vrtoglavih stezic kar ne manjka, ko le prideva do zloglasne prečke in glej, čez je napeljan štrik, hmm, a sama se vseeno še dodatno navežem, sem kar spretna na luftnih prečicah
, tako, da je za ziher bolje 2x
. A prava češnja prečk čaka za ovinkom, saj je pojedlo pol steze
, med krušljivimi skalami, prečka peščena, stop pa minimalac, nikjer dreve, ali trdne skale za varvat, le trave, za zagrabit. Počakam na varnem, švicam
ob že samo gledanju souživača, ki mu prepustim prvo mesto, da me potem varuje, bolj za glavo, kot čevelj, ker za tega itaq ni placa in grabim trave, da ne vem če je ostalo kaj zelenja
. Tu je vrtoglavih prečk in prečenja na sploh konec, konec pa tudi kakršnekoli poti. Rdeče pike izginejo, pred nama strma travno-skalna krnica, ki sva se jo lotila po zelenjavi, kar ni bila dobra izbira, a ko zabredeš, nadaljuješ in iščeš najboljše prehode. Vedela sva le, da se morava držati levo in po mukotrpnem travniku, prideva do pod stene, kjer naju še zadnja polička, mimo okna, ki je veliko lažje dosegljivo, kot z druge strani, pripelje do Forca de la Puartate in... občutek zmeden, brez besed, hkrati pa je od znotraj kar vrelo…a sva res, a sva jih našla in prehodila, jaaaaa, Semide dei Agnei so se dale »ujeti«, za kratek čas, ki se je kar ustavil,...
Letos sva se vpisala kot prva, potem brezbesedno poležavala vsak na svojem koščku trave in vpijala občutke...neprecenljivo
.
Po daljši pavzi je bil čas za sestop, katerega sva že poznala, a sva ga kar malo podcenila
. Po že opravljenem dolgem pristopu, je bil tokrat sestop čez Il Rop ( op. kjer gre del sestopa čez prepihno stenco, je letos napeljan štrik, leta 2020 ga še ni bilo) res naporen, brez konca, strme stečine za že tako utrujeno telo, ko grabljenje in nabiranje šopkov ni več smešno, ampak zelo utrudljivo
. A ker je vsega kdaj konec, sva tudi mi2 dočakala pot 621 in v tišini lovila korake do Patoka, ter se predala svojim mislim...uspelo nama je.
Tura, kjer moraš začeti na koncu, da se lahko lotiš začetka. Poznati moraš sestop, drugače te travniki ne izpustijo iz svojih objemov. Mi2 sva potrebovala 14 ur, nisva hitela, večjih težav nisva imela, rušje obžagano, pomagajo rdeče pike, a vseeno, že prečenje podrtih grap, varovanje, neenostaven teren, ti vzamejo čas. Gre res za edinstveno doživetje in prav smešno je, ko iz doline brni civilizacija, ti pa v surovem, divjem svetu...tako blizu in tako daleč in ja...VEM, da še prideva!
In za konec...še danes se sprašujem, so resnica ali mit, kar na meji neverjetnega, nepredstavljivega,...