Včeraj (četrtek, 27. februarja) iz Brezij pri Tržiču po cesti do Bistriške in Lešanske planine, mimo nje na Šentanski vrh in nazaj na Dobrčo. Po bližnjici, ki se izogne Bistriški planini nazaj do izhodišča.
Aladinovo časovno okno jasnine, obljubljeno za dopoldan, je držalo. Kot se je izkazalo kasneje, sem imel srečo, ker sem turne pancarje pozabil doma, tako da so smuči ostale v avtu in sem odkorakal peš. Cesta do Bistriške planine je le malo zasnežena in prevozna z zimskimi gumami. Naprej se višina snega veča, na vrhovih (Šentanski vrh 1635m, Dobrča 1634m) doseže kakšnih 25 do 30 centimetrov. Pot je bila zgažena od enega ali dveh predhodnikov, ko sem se vračal, je bilo sledov več, vsaj od šestih pohodnikov.
S smučmi bi se dalo vzpenjati nekako od Bistriške planine dalje, za silo smučati pa nazaj do kakih 100 metrov pod Lešansko planino. Po gozdu bi bilo težko, saj sneg ni prekril na tleh ležečih vej. Razgledi z vrha so bili veličastni, na sami poti pa prava, letos zelo redka zimska idila.