Kam, le kam? in da še nisem bila
...ne vem, kako mi je v "nahrbtnik" padla ta turca, ki se je izkazala za več kot odlično in presegla vsa pričakovanja, prav tako ure in višince
Zapeljemo se v Tolmezzo, do Betanie, kjer pri plezalni steni pustimo avto. Čez ogromno zaraslo prodišče, kjer je labirint stezic in možiclov, pridemo do prve markirane table, kjer se odločimo za pot "Troi di Martin", ki se »zmerno« strmo vije po gozdu, kjer s pridom izkoriščamo senco, a vseeno je vročina - sparina že kazala svoje zobe. Vmes pokukamo do razgledne točke, ki je res enkraten razglednik in pred nami se spogledujemo z grebenom Monte Piciat-a, ki smo ga prečili lani in se kar ne moremo načuditi dolžni grebena
.
Kmalu stojimo na vrhu našega prvega vrha, Monte Amarianutte. Hmmm, 1084m visok vrh, pa tak razglednik, a nam je pogled uhajal v stene in strmine Amariane in kar ni nam bilo jasno, kje oz. kako je pot speljana
. Oznake na količku oz. količka z oznako, malo pod vrhom, ni več, je treba biti pozoren, ali imeti "krompir", da jo čisto po naključju zagledaš…stezico, ki na začetku vodi navzdol, da se ogne veznemu grebenu med M. Amarianutte, ter začetkom zahtevne poti Dalla Marta.
Strme trave, ozke stezice, z iztekom direkt v dolini med Amarom in Tolmezzom, razen na, mislim da dveh mestih, kjer je enkrat čisto nova jeklenica in drugič štrik, drugih "pripomočkov" pri vzponu ni. Pot je odlično speljana, a strma, ali pa gre za adrenalinske prečke, kjer je potrebna vsa previdnost. V nekje srednjem delu, kjer nas pot povede na sam greben, je speljana čez luštne naravne prehode, na drugi strani zremo v navpično prepaden svet in ker gre ponekod za mix trav in zemlje, moramo paziti na vsak korak.
Rahlo si oddahnemo na sedelcu, v navidezno ne-strmih travah, se malo okrepčamo ter ponovno grizemo v strmino. Rdeče pike, ki nas spremljajo celo pot, so zadostne in je sledljivost ok, vsake toliko pa vseeno gremo mi po svoje, a le za kakšen meter ali dva, veliko svobode ni priporočljive, hehe, iz strmine preideš v strmino na 2
, hehe
Končno, ja končno, stopimo na zadnji greben, kjer se nam priključi pot 443 in že smo na vrhu. Juhuuu, Monte Amariana je ta dan samo naša, ali pa vsaj naš čas nikogar na vrhu. Zasluženo si čestitamo, še prej pozdravljamo kipec Marije in vse sosednje vrhove, tajnica uredi birokratske zadeve
in čas je za sestop. Odločili smo se za pot 443 in razen začetnega dela, ki postreže tudi z jeklenicami, zaradi strmine in krša, je potem še samo strma, heheee. Sestopamo skoraj do Sella Pradut, kjer na večjem razpotju ( markirana pot 461 gre desno, levo poligon), mi pa kar naravnost, na pot, ki je nemarkirana, a označena z rdečimi pikami, dobro uhojeno in za katero se v dolini izkaže, da gre za pot Monte Amariana Direttissima in ja, res je "direttissima", saj je strma, kakopak
, da smo skoraj tekli in ne mogli hoditi
, hehe. Nožice več kot hvaležne, ko smo na prodih, mimo vojaškega vadbišča, nazaj do avta, ki je še vedno zvesto čakal.
Turca presegla vsa pričakovanja in še ena tistih, ki ostanejo. Je dolga, zanimivo speljana, uživaška, strma, izpostavljena in kjer si celo pot – cel dan sam na turi.
Ta dan ni bila pomembna časovnica, zdaj vse kar šteje, so višinci, ki smo jih glede na še ne 2jurja visok vrh, pri vzponu nabrali za kar okoli 1600m in prehodili marsikateri naš 2tisočak
Hvala za odlično družbo, ki se je odločila »trpeti« z mano in premagovati strmine, prečke in vročino ...