Šilentabor

Tole pa res nama ni bilo nič poznano. Prvič slišala par dni nazaj, a sva se takoj ogrela za opisano pot. Treba je bilo kar takoj videti to steno, ki je bila tako lepo prikazana, pa pot tam mimo, ki je navdušila. Potem sva še izvedela, da je mogoče delati krožno turo in navdušenje je bilo popolno.

S hojo sva torej začela v vasici Podtabor in se usmerila proti njeni znameniti Podtaborski steni. Nato skozi Mussolinijev tunel in naprej po stari italijanski cesti. Ob poti mimo dveh izvirov, pogledala sva v levo tudi proti stari rimski cesti, vmes stopila do grebena, a sva se vrnila nazaj, da ne bi česa izpustila. Krajši postanek pri res lepi cerkvi Sv.Martina in se od tam naužila tudi prelepega pogleda do Snežnika, na drugo stran pa do Triglava, Nanosa, Vremščice. Pot sva nadaljevala do vrha Šilentabora, ki je odlično razgledišče. Le pogleda do Dolomitov ni bilo, ostalo pa vse kot se šika. Do roba pa ni zaželjeno se zverati, saj je strmo odsekano v dolino.
Vračala sva se do cerkve, a po spodnji poti. Nato pa sva stopila na greben Brkinskega robu, na katerem sva vztrajala do konca. Seveda s krasnimi pogledi na obe strani, pa čez pašnike (občudovala sva konje) in skozi čudovite borove gozdičke. Torej, delala sva krožno turo in kot tako tudi vsem priporočam. Markacij na poti ni veliko, nekaj za vzorec. Opisi obeh poti pa so.

Za Šilentabor sva prvič izvedela na tem forumu in navdušen opis Ločanke nama je vzbudil radovednost . Ni minilo dogo in nekega mrzlega jutra sva se znašla na izhodišču.

Štartala sva pri vaškem vodnjaku poleg vasi Šembije in se kmalu spustila prečno navzdol na staro italijansko pot. Vzdrževana makadamska cesta je speljana pod slikovito Podtaborsko steno, ki s svojo mogočnostjo dominira daleč naokoli. Prijetna cesta naju je pripeljala vse do cerkve Sv. Martina in še naprej do vasi Šilentabor. Istoimenski vrh se nahaja le malo naprej in je odličen razglednik.

Pot sva nadaljevala proti še enem zanimivem vrhu … Primožu. Do tja vodijo lepo označeni kolovozi in nekaj gozdnih stezic. Vrh je prepreden z utrdbami, ker je tu nekoč potekala rapalska meja. Objekti so res obsežni, a zaradi kovinskih zapor vanje ni mogoče vstopiti. Morda je še bolje tako. Primož ima razgledišče nekaj malega stran od vrha, se pa na njem nahajajo označene energetske točke.

Vračala sva se po drugi strani, ravno tako dobro označeni. Šla sva mimo zanimive ograde z električnim pastirjem spodaj in visoko zgoraj. Po razmisleku sva ugotovila, da so zgornje žice najbrž zaradi medvedov, kadar se ti postavijo na zadnje tace. V teh krajih so menda pogosti, no midva sva na srečo videla samo enega prijaznega v vasi Šilentabor. Tudi slikala sva se z njim . Nadaljevala sva po levi strani cerkve Sv. Martina in se povzpela na razgledni Brkinski rob. Bril je mrzel veter, a se nisva dala motiti. Nekaj časa sva sledila dobri stezi, nato stezicam in intuiciji. Kakih posebni težav ni bilo in kmalu sva se znašla na izhodišču. Za nama je bila prijetna dogodivščina in nekaj novega. Priporočam.

Koordinate izhodišča : 45°36'13.7"N, 14°13'51.6"E

Zadnji dve objavi sta me vzpodbudili, da sem jo v družinskem krogu prehodil v skrajšani krožni poti z izhodiščem pri muzeju vojaške zgodovine, malo izven Pivke.

Pot zelo lepo označena, info table popestrijo pot in izveš kaj zanimivega, novega. Da o "pozabljenih" rovih, bunkerjih ne govorim. Top!
Popoldansko nedeljsko sonce in brezvetrje pa sta pričarala, ne samo pomladansko občutje, temveč že pravo zgodnje poletje

V torek 1.11.2022 sem na poti Šembije-Šilentabor (verjetno spodnji) iz nahrbtnika izgubil stojalo za fotoaparat. Če ga kdo ugleda, se priporočam za info, matej.fister@gmail.com
Sicer pa res imenitna pot, razgledna, na začetku zgornje je nekaj prelepega ruja. Za jutranji štart priporočam opcijo Šembije -> zgornja pot -> Šilentabor -> spodnja pot -> Šembije, saj je zjutraj spodnja pot v senci.
fotoalbum: povezava

Očitno so Ločankine in Bagijeve objave navdušile tudi našega vodnika Marjana in nas je v sredo peljal na Šilentabor. Radi imamo te ture z vlakom, tokrat do Nardina, seveda prvič. Lahkotna, prijetna pot, prav sprehajalna. Tokrat bolj turobno vreme. A vemo, enkrat turo ponovimo, ker smo bili v lepem vremenu, drugič jo ponovimo, če je slabo vreme, pa želimo videti, kako je v soncu...Najbrž bomo prihodnjič povezali z Vremščico, seveda, ponovno z vlakom. Narava je lepa, borovci, stare hiše, nekatere že delno obnovljene, a tokrat v oblakih, megli. Sprehod do cerkvice, delno po Krpanovi poti, na najvišji vrh 742 m Šilen Tabor, pa do utrdb. Našla sem še eno marelo. Pri Hermanu v Pivki so nekateri malicali, izgledalo je dobro. Naša pot je bila dolga 10 km. Hvala vodniku, še pridemo.

lily, sem kar malo važna

Ločanka, prav upravičeno, saj se vedno veselimo tvojih poti in opisov...uživaj in srečno.

Praznični dan smo preživeli z vodnikom Marjanom v okolici Pivke. Tudi tokrat z vlakom, spremljale so nas snežinke, v Pivki pa nas je pričakalo sončno, a zelo vetrovno in hladno vreme. Najprej smo šli na Primoža, potem pa nadaljevali krožno pot v okolici Šilentabora. Pot je bila v glavnem kopna, razen krajših zasneženih delov poti, malo tudi pomrznjeno, a se je mogoče izogniti težavam. Danes pa nam je bila naklonjena modrina na nebu, lepi razgledi na sv. Trojico, Pivko...Ogled vojaškega muzeja, pa kosilo pri Hermanu, a ne na Kredarici...

Čeprav je predhodna objava stara le nekaj dni, bom dodala še svojo. Danes krožno iz vasice Šembije na vrh, povratek po stari italijanski cesti. Lepi kraji, do sedaj nepoznani.

Pot po Brkinškem robu je zelo razgledna. Danes po vrhu nekaj časa kar precej mrzel veter, potem toplo sonce. Po poti je še nekaj snega. Zanimivost je v skalo vklesan tunel in Podtaborska stena, kjer sva se kar malo ustavila, opazovala in občudovala. Res je mogočna.

Vrh glede na nizko višino in lokacijo presenetljivo dober razglednik - od Triglava do Snežnika, Nanosa, Vremščice in še in še.
Začetni del poti od vodnega zbiralnika nad vasjo malo po občutku, ker je precej zagrajenega s pašnimi ograjami. Živali do na prostem. V nadaljevanju pa je pot lepo sledljiva.

Lep dan je bil.