Široka Peč-Škrlatica (Grebensko prečenje)

Široka Peč-Škrlatica (10.07.21)

Vremenska napoved je bila super, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bila manjša brca v temo glede tega, a se nisva pustila motiti. Z Davidom parkirava malo bližje kot pa , da bi pustila ob cesti v Martuljku. Malo pred peto pričneva z hojo Za Akom. Imam Alpinine stare čevlje, štejejo že 11 let in jim res zaupam glede gume in prožnosti "copata". Z Scarpinimi na katerih imam nov podplat se resnici na ljubo nisem upal na pot, saj trenutno izgledajo bolj za pohode proti Celjski koči. Sigurno gre za več cm debeline in nimaš stika z skalo, zato takšni sigurno niso za plezarijo, kjer moraš zaupati čevlju, predvsem pa sebi. Ni bilo mrzlo, prevroče pa tudi ne. Že stojiva pred ostenjem Široke Peči, ki vzame dih. Snega v grapi ne bo zmnjakalo in sva vstop iz zasneženega dela na kopen del vzela po najboljšem občutku. Nisva šla do konca kot je original smer,ampak sva vstopila že nižje v levo, saj je bil lažji prehod. Čez rušje se kobacava in višje prispeva na prej omenjeni original. Cepin je obvezen, priporočam seveda , da se naj ima dereze. V steni, kjer naju je čakal skok III+ sva se varovala. Nekaj snega v primerjavi od zadnjič je že skopnelo, a še ga je dovolj pri hoji po amfiteatru. Nekaj sonca, drugače pa meglice, bi lahko rekel kar megla. Nisva hitela, ampak sva bila še kar hitro na vrhu 3.30. Držala sva konstanto in se nikjer nisva predolgo zadrževala, saj gre za zelo dolgo prečenje. Lepa plezarija proti Dovškem Križu z enim abzajlom. Dobro poznam, saj smo bili zadnjič tukaj. Lepo sva napredovala, seveda je David naju lepo zapisoval v vpisno knjigo. Že četrtič letos stojim na Dovškem Križu, res neverjetno. Kakšen bi se našel in rekel: kaj hudiča si pozabil tukaj? Nadaljujeva do vrha Jugove grape in se usmeriva po grebenu naprej, normalka gre levo dol. Ni slabo, vendar mora biti vsak korak previden. Na zadnjem stolpu z možicem pa malo drugače ubereva smer in greva naprej pogledati, če se kje skriva klin za abzajl. Poglej si ga, bil je skrit za skalo, zadnja leta imamo kar dober "voh" za takšne stvari. 40m štrika je bilo krasnih, naju lepo pripelje do konca zajede. Ne smem pozabiti, kako je na desni strani lepo prežvekoval travo en lep kapitalc. Naprej sva imela bolj ali manj sprehod do Velikega Oltarja, kjer sva nekaj malega pojedla. Bilo je megleno, prav ni bilo vročine. Tu in tam bi si že skoraj zaželel rokavice. Sestop z Oltarja mora biti maksimalno previden, saj ne gre za lahkotne smeri. Tam, ko se začne vzpenjati je pa še kar lepa flika snega. Sem jo po desni obšel, David pa po levi. Če sva že dvakrat pa dajma še tretjič se povzpeti kar na greben. Normalka gre v desno. Na grebenu so res ozki, koničasti stolpi. Se človk vpraša, a bo to držalo? Mora! Na koncu je še obvezen en abzajl. Še nekaj plezanja in stojiva na Visokem Rokavu. Kolega Franc z prijatelji nama pusti pločevinki Isotonica. Naredili so lep vzpon skozi ozebnik, čestitke, predvsem Sonji. Ni si kar tako, dobra plezalka. Sva si dala kar tanke jakne gor, ni bilo sparine. Lansko leto sva z Denisom odplezala greben financarjev, zato naju tudi megla ni zmotila. Greben sem si dobro zapomnil. Sva že pri prvem štantu, lepo zračen abzajl. 40m vrvi je za celoten greben dovolj. Previdno se spuščava in sva pri luski. Še nekaj krušljivega spusta, desno okrog roglja in na desni se nama priklanjajo cigare, žaga, tudi žandarji so jim stari mački pravili. Juševa, Dragova, predvsem pa Jovanova pripovedovanja čez to prečenje so nepojemljiva. Vse poti, smeri je lepo prikazal. Plezava na prvi stolp, ki je kar III. Skala še kar vredu. Abzajlev je kar veliko in če ga ne vem kako ne "serješ" potem jih z lahkoto najdeš. Za vsak slučaj pa še pustiš kakšen rezervni štrik zraven. Stolpo je ogromno na katere se vzpenjaš in spusščaš. Po petem abzajlu pa je prišel na vrsto tisti malce težji del, kjer se varujeva. David prvi pleže, ga varujem in kasneje obratno. Gre res za zanimiv, nič kaj lahek del. Desno po polici v zajedo in po njej navzgor. Naslanjanje na roke, noge je neizbežno. IV je sigurno. Na vrhu tega je zdaj najia vrv za naslednje, lažje se bodo varovali. Še enkrat se spustiva, prečno previdno do zadnje previsne stene in tukaj naju čaka zadnji sedmi abzajl. Lepo previsno spuščanje. Skala za nadlajni vzpon do vrha Škrlatice je dobra, le pred zadnjim delo smer zavije v levo in po polici v škrbino. Po njej na vrhnji del in le še sprehod do Kraljice. Po malo manj kot 12. urah od avta stojiva na vrhu oz. velegrebensko prečenje Martuljških gora se je zaključilo. Bila sva srečna, seveda utrujena. Z nekaj pavze, a bo seveda potrebno z vrha v dolino. Je kar letelo v Vrata, bil sva v uri in štirideset minut, ne bi si mislil. Tjaša naju je že čakala z prevozom. Res je noro prečenje na katerem nisva brskala po netu, ampak misli posvetila samo tem prečenju, le tako se lahko varno vzpenjaš, spuščaš. Sremenil bi le, da bi bilo malce lepše vreme, predvsem kaj več od razgledov na vse te preplezane stolpe.