Škrbina za Gradom

Tako kot Kugy izpod Kukle že leta gleda na Jalovec tako, sem jaz vsako pomlad pogledoval gor pod Pelce in občudoval snežišča pod njimi, ter sanjal o tem kako bi jih bilo lepo presmučati. Danes se vendarle odpravim. Zvonko mi v Trenti poda še nekaj nasvetov glede poti, pozdravim se s Simonom, ki se ravno takrat pripelje preko Vršiča in gre gledat kako je prezimil Pogačnikov dom. V Zapodnu poiščem lep nov vikend, takoj za njim pa gozd in če prej nič ni bilo, se že po nekaj metrih pokaže lepa stezica, ki me pripelje na manjši pomol, ter naprej v široko grapo po kateri se je razlil dolg snežni plaz. Hodim ob desnem robu, zatem grem v levo in kar po plazu direktno gor, tako kot mi je zjutraj svetoval Zvonko. Višje pod steno Konja najdem lep prehod v desno, nato grem levo ob neizraziti grapi gor skozi bukov gozd, kmalu pridem do obsežnih snežišč. Tukaj smuči seveda romajo z nahrbtnika, opremim jih s psi in srenači in prične se lep vzpon po širnih rahlo odpuščenih snežiščih ob še bolj lepih razgledih vse do Zavetišča pod Špičkom. Sledi kratek počitek, ogled zavetišča, sporočilce Nadi, da je z njeno "kočo" vse v redu in naprej v konto pod Mali Ozebnik. Nekaj časa še vztrajam na smučeh, ker pa je del snežišč pod Škrbino v senci, ter temu primerno pomrznjen grem raje peš. S Škrbine se odpre lep pogled dol na Balo in vse do Bavšice. Grem še nekoliko višje, kjer na prijetnem sončku posedim. Same znane in več 10 krat obiskane gore me obkrožajo, spodaj pa širna nedotanjena snežna prostranstva. Odsmučam, krasno, vmes nekaj trdega snega, ampak že nekaj 10 metrov naprej spet pravo veselje. Smučam dol v konto, izpod vrha Zelenic me zviška opazujejo gamsi. Kar peš se povzpnem gor nad Špiček, gamsi pa se premaknejo proti Malemu Ozebniku. Namestim smuči in odvijugam proti dolini. Ura je 11.15 in boljšega snega ne bi mogel imeti. Izbiram najlepše terene in tako vse dol do tiste neizrazite grapce, kjer smuči spet romajo na nahrbtnik. Sestop sploh ni bil dolgočasen, ves čas sem pogledoval na Prisojnik in Razor, nižje občudoval cvetove avriklja in kar naenkrat, no v 45 minutah sem se znašel na izhodišču. Trentarsko samotno, romantično, lepo, smučarsko nepozabno.