Vremenska napoved za nedeljo je bila bolj slaba in ko se ob čudni uri zbudim in slišim, kako zunaj dežuje, sem v dvomih. Ampak menda naj bi bilo v Soški dolini lepše vreme, pravi internet? In najdaljši dan v letu bi bilo škoda kar takole odpisat, še preden se je začel. Ko se malce kasneje vozim proti Lepeni tako sam sebi že pripišem prvo zmago, ni veliko manjkalo, pa bi se obrnil v postelji in zasmrčal do jutra.
Mulatjera do Koče pri Krnskih jezerih je sicer bolj nabiranje višine, zato izkoristim dobro počutje in dam gas ter imam zajtrk že pri koči. Cilj sta sicer oba Šmohorja, ampak da ne bi bil prehitro fertik in da si ogledam pokrajino, kjer sem bil doslej samo pozimi, grem naokoli čez Prehodce, sproti pa si kot stranski cilj zadam še Malo Monturo in Malen. Zakaj še ta dva? No, na karti sta označena kot vrhova in tam nekje blizu ob poti sta, to mi čisto zadostuje.
Uh, napaka! Mala Montura je mali, obskuren, od nikogar nikoli obiskan kucelj, ki je tako noro zaraščen, da je hoja tako navzgor kot navzdol eno samo pretepanje z najbolj gostim šavjem, kar jih premorejo naše gore. Od poti gor je kvečjemu kakih 100 m vzpona, ampak vseeno porabim do vrha več kot pol ure. Razgleda ni, razpoloženje pa je bolj tako-tako, ker sem vmes neprevidno pohodil neko vejo, ko pa sem stopil iz nje se je kot v kakšni risanki postavila pokonci in mi prisolila krasno klofuto. In ko sam pri sebi godrnjam nad neolikanostjo dandanašnjega mladega rastja se je še ulilo. Dobro, se ustavim, potegnem ven dežno vetrovko in pokrivalo za nahrbtnik ter se namontiram, ko v trenutku neha padat in posije tako sonce, da mi je v hipu vroče. Dobro, spet pospravim stvari nazaj v nahrbtnik, ko se spet ulije. Ma, solit naj se gre. Ponovim vajo, ampak tokrat očitno nevihtni oblak ve, da jaz vem, da me zafrkava, zato spoka nekam stran.
Šmohor, pravzaprav kar oba, Mali in Veliki, sta simpatična in lahko dostopna vrhova z lepimi razgledi, ampak meni se pozna, da mi je pol kondicije pobralo sedenje v službi, drugo polovico pa Corona, zato kar sopiham do vrha. Vseeno, s kakšnim postankom vmes sem kmalu na vrhu, kjer ugotovim, da je škatla za vpisno knjigo do roba napolnjena z vodo. Konstrukcijska napaka ali jo je pač kdo pustil odprto? Tudi na kartah je zmeda, kateri vrh je dejansko Mali in kateri Veliki, saj sta ponekod zamenjana. Nazaj grede se oglasim še na kosilu v koči (postrežba bliskovita, prijaznost visoka, njoki bolj tako-tako ampak recimo da še ok, cena razumna), potem pa je že čas za odhod nazaj v dolino in dolgo dolgo pot domov.