Včeraj (sobota, 20. februarja) od Koče na gozdu po stari cesti na Vršič 1737m, nato na Sovno glavo, prelaz Vršič in nazaj.
Pri Koči na gozdu sva, kljub pozni uri (ali pa morda ravno zaradi nje) dobila parkirišče. Cesta naprej je zaprta s snežno bariero. Nekaj sto metrov še po malem kopna, nato pa vseskozi krepko zasnežena, do neke globine sicer tudi splužena, a shojena in presmučana. Na stari cesti za Tonkino kočo sva nadela krplje in se ob turnosmučarski špuri / gazi povzpela do vrha Vršiča. Krplje sva imela na nogah tudi do Sovne glave in naprej do prelaza, kjer sva jih snela. Ponekod so bile v napoto, drugje so zelo odpomogle zoper udiranje v južnem snegu.
Snega je ogromno, čez meter in pol. Prometni znaki in druge označbe okrog prelaza so nekako pritlikave in komaj da gledajo iz snega. Podobno je s prodajalno spominkov, od katere se vidi le streha. Na prisojnih straneh je bil sneg južen in nekaj malega že predelan. Na Vršiču in Sovni glavi so bile opasti, narejene od južnega vetra usmerjene približno proti severovzhodu, na vrhovih Mojstrovk in Nad Šitom glave pa od severnega vetra v smeri proti jugu. V osenčenih gozdnatih legah je sneg na površju še precej nesprijet a ga tudi tam že načenjajo visoke temperature. Več mraza je nižje, na okrog 1300 do 1400 metrih se je sneg zdel celo bolj suh kot zgoraj.
Poleg številnih pešakov sva videla sva okrog štirideset turnih smučarjev. Večina je šla le do prelaza, nekateri pa na Vršič in Sovno glavo, celo na sedlo med Malo Mojstrovko in nad Šitom glavo, špura je bila potegnjena tudi na Vratca pod Mojstrovko, nekaj smučin se je videlo v gozdu na območju stare ceste. Plazov, ki bi se sprožili ko sva bila gor, nisva videla. So pa na številnih pobočjih vidne plazovine spontanih plazov od prej.
Vreme je držalo, le na vrhu je pihal jugo zahodnik. Pa nič hudega! Na Vršiču, kraju, kjer poleti kar preobilno vrvijo ogromne množice obiskovalcev se je zgodil še en lep dan v zasneženih gorah.