Šp.Graben in Južni žleb MMP (03.09.22)
Špikov graben ni mali zalogaj in ker ni spodaj nič snega sva lahko začela direktno po skali do tiste desne prečke. Gre za III težavnosti. Ta stena je že zaradi lege kar mastna. Po varovanju tega dela gre za ne malce lažji svet po mokrem terenu bodisi travi, zemlji, bodisi skali. Zbranost mora biti velika. Macesnov tukaj ne manjka in tudi klinov ne, seveda kjer so potrebni. Vse poteka po desni strani grabna, ki je seveda suh v spodnjem delu. Vzpon je najbolje delati junija, julija kjer je še dosti snega tudi v nadaljevanju. 60m strika je dovolj, vendar samo tedaj ko je tudi več metrov snega. Vrv ni prišla do podnja, zato sva se v graben spustila prečno v desno in spodaj je David uredil še en štant za spust do zasneženo posodranega grabna. Prečno desno sta zdaj 2 dodatna klina, ki verjetno ne prideta nekaterim upoštev predvsem v pomladi, tedaj bo dovolj snega. Snega ni veliko , zato so dereze potrebne le tam ko je sneg. Kopni skoki niso bili tako problematični, veliko je sodra, mivke čez led, a to le do polovice. Od tu naprej do vrha Špikove škrbine je kopen graben. Od mivke še nikoli nisem bil tako usran kot tukaj notri. Kdo se po takšnem vzpenja se človek vpraša, verjetno nobeden. Najde se tudi kakšen prehod skozi luknjo. Na Škrbini lahko mirno zadihas in ko pogledaš na levo ta Zahodni greben Male Martuljske Ponce te kar stisne. Morda pa kdaj. Vzpon na Lipnico na desni strani je David že opravil s kolegi. Ni tako težak le do enega dela, ki je naložen z luskami, ki kar polzijo pod nogami. Midva morava v Martuljk nazaj, zato se s sedla spustiva in se drziva skale v levo ves čas. Tisti oranžen soder je katastrofa, predvsem pa normalka na MMP. Vzpenjava se po južni strani, bolj rečeno lepše po južnem žlebu(naj me kdo popravi, če se motim). Višje naletiva na možice. Pripeljala naju je na vrh Male Martuljske Ponce. Bil je krasen vzpon, predvsem s temi težki nahrbtniki, skoraj nepredstavljivo. Sestopiva na sedlo in po grapi navzdol v smeri vrha Na Pečeh. Lepo je to brezpotje, rad se vračam sem. Hitro sva nazaj v Krnici pod Srcem. Zjutraj ga zaradi meglic nisva lepo videla, zdaj pa ga opazujeva ta mogočni Špikov graben. Sestop je popestrila osvežujoča voda ob poti. Današnji vzpon je bil težak, saj v takem času se ponavadi ne vzpenja po njem. Se pa sigurno še vrnemo kdaj in to v pomladnem času, kjer bo zadosti snega v grabnu.