Z vremenom sva sklenila en tak tihi dogovor da bo držalo, nahrbtnik je kar sam skočil na ramena in tretji del poti po SPP je bil pred mano
.
Kaj čem reči o njej. Lepa pot je to, slikovita, hodiš po odročnih krajih in ne moreš se načuditi globokim pogledom na ozke doline pod seboj
. Malce naporna je hoja včasih, drugič spet čisti užitek
. In prvič v osmih dneh odkar hodim po SPP sem srečal nekoga ki dela isto. Štajerka Suzana je to ki jo želi prehoditi v celoti kot se spodobi in za povrh gre jeseni delat še Camino Primitivo. Naj ji uspe oboje
.
Spal sem na Ermanovcu ki si zasluži vse pohvale, jedel na počasi delujočem Poreznu in komaj dobil posteljo v prepolni koči na Črni prsti. Vmes sem se jezil na organizatorje maratona štirih občin ki so nasvinjali celotno pot od Porezna do Črne prsti s trakovi in pozabili pospraviti za sabo
. Omembe vrednega snega na prečenju do Vogla ni več, markacije na celi poti so odlične.
Skratka .. lepo in naslednjič dalje
.