Pot me je ponovno odnesla na najvišji vrh Srbije. Pravzaprav sem cincal med drugim najvišjim Dupljakom in Midžorom, a sem se pri razpotju odločil za slednjega. Le da tokrat proti vrhu po grebenski varianti. Ker je bil jutranji odhod s parkirišča dovolj zgoden, sem imel sončno in toplo vreme. Vetra skoraj ni bilo. Niti na grebenu ne, kjer sem ga pričakoval. Lani je pihalo tako močno, da smo še nahrbtnike držali, da jih ne bi odneslo.
Nekje v drugi polovici poti dohitim večjo skupino domačih pohodnikov, s katerimi kasneje modrujemo na vrhu. Ponudili so mi celo prevoz do izhodišča za Musalo. A žal, Musala bo morala počakati do…
Vrh dosežem v uri in pol in nekaj časa sem bil sam, nato pa so pričeli »curljati« že omenjeni pohodniki. Naslednje pol ure pokramljamo o vsem mogočem, vsak od njih je poznal nekoga iz Slovenije, jaz pa žal nobenega
. Nekaj je bilo gorskih vodnikov in presenetilo me je, da niso poznali njihovega drugega najvišjega vrha Dupljaka (2032m), kateri se nahaja dobro uro ali dve od Midžora. Tudi tokrat vidljivost kljub lepemu vremenu ni bila idealna. Želel sem si razgledov prav proti Bolgariji, a kot rečeno..
V senci pod betonskim stebrom, kateri označuje vrh, je počival prijazen pes, za katerega nihče od prisotnih ni vedel od kod se je vzel. In ko sem odšel nazaj, se me je držal prav do izhodišča. Seveda sem se ga usmili, za dobro družbo je dobil ceu sendvič, ki ga je splaknil z vodo iz mojih rok. In tako, kot se je pojavil, tako je na cilju tudi izginil
.
Domačini radi povedo, da se na planini pasejo divji konji in srečo je treba imeti, da jih vidiš. In ko sva sestopala, se je ustavil in zazrl nekam v daljavo, na greben, pod katerim je speljana najina pot. Šele takrat sem videl, da so to tisti »divji« konji. No, da to niso, sem dojel šele kasneje, ko sva prišla nekoliko bližje tropu in sem, zaslišal zvonec
. Toliko o divjih konjih
.
Vmes se ustavima še na Žarkovi Čuki, vrh, kateri se nahaja kakih 50 višincev nad poti(čeprav je na tablici pisalo 100m), visok 1848m. Ob vznožju Čuke je bil »parkiran« avto, s katerim se pripeljejo nabiralci borovnic. Tudi nedaleč stran je bil parkiran še en terenec. V avtu pa je bilo videti polne kante borovnic. In res jih je bilo vsepovsod ogromno. Ker se je pes ustavil v senci pri avtu, sem sprva mislil, da je last nabiralcev, a je sopihal z mano do vrha. Pri tem pa je jezik že pošteno vlekel po tleh tako, da sem že mislil, da si ga bo pohodil. Na Čuki sem ga napojil kot bi bil moj.
Samo še pol ure do izhodišča in za danes je to to.
Vso pot je bilo pošteno vroče. In bolj sem se bližal izhodišču, bolj sem premišljeval o bazenu ob gostilni, kako naj prepričam lastnika, da se ob prihodu osvežim. Tuhtam vseskozi kako naj bi to izvedel, saj niti kopalk nisem imel s seboj. No, ko sem preskusil temperaturo vode, me je pri priči minila želja do kopanja. Jah, sem pač moral ostati pri ledeno hladnem piru. Čeprav, slika bi pa bila fenomenalna
. Prej bi sodila v rubriko »saj ni res pa je«. Sem se pa tolažil, da se ne pred, ne za mano ni nihče kopal.
Še podatek, da so od lani preplastili kar nekaj km ceste, predvsem v vršnem delu, kar nekaj km pa je bilo še treba
.
Za konec pa še nekaj »cvetk« v slikah, kot izgleda, je to tukaj povsem normalno. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo s portalom hribi.net..če bi se to dogajalo pri nas
Verjetno bi se v pol ure sesul od komentarjev. Prilagam tudi linka, da ne bi kdo mislil, da ni res..slike so javne.
1. https://forum.bjbikers.com/index.php?/topic/116156-mid%C5%BEor-2016/
2. http://www.klubputnika.org/zbirka/putopisi/1593-midzor