Jutranji pogled proti Gorenjski ni dajal upanja niti na »s« od sonca, zato na hitro sprememba plana. Ja itak, Primorska
…spet
… Ni bilo treba nič dolgo premišljevati, kajti Nanos in Suhi vrh »v paketu« in »malo drugače« sta bila že nekaj časa v skrinjici želja…
Zapeljeva se v vas Strane, potem pa za oznakami proti Nanosu. Ker sva si želela krožne ture, sva se po cca. četrt ure usmerila za rumenimi puščicami na levo na lepo gozdno pot, ki se imenuje Jamborna pot in naju je pripeljala do »sosednjega izhodišča« Veliko Ubeljsko. (To je bil samo majhen košček Jamborne poti, če koga zanima več o njej -
http://www.postojna.si/podrocje.aspx?id=3922 in
http://www.postojna.si/dokument.aspx?id=6593). No, tu sva malo zgrešila. Že pri prvi hiši naletiva na prijaznega in zgovornega vaščana, ki je imel ravno opravka s svojimi ovcami in njihovim ljubkim naraščajem
…malo smo poklepetali in ko sva vprašala za pot proti Nanosu, nama je razložil, da sva že mimo in da je odcep cca. 500 m višje s poti, po kateri sva prišla…odcep ni označen (to je tudi edina pomanjkljivost glede oznak, sicer je pot brezhibno označena), postavljen je možic, ki sva ga spregledala. Malo sva se torej vrnila, našla odcep in se povzpela na Nanos. Pot je kar konkretno strma vse do vrha. Vojkova koča odprta. Po krajšem postanku sva nadaljevala na Suhi vrh in sestopila do avta v Strane.
Samo pri koči sva srečala nekaj pohodnikov in enega kolesarja, sicer pa na celi poti nikogar, no, razen dveh gamsov, enega zajca ter cel kup gozdnih mišk, metuljev in ptic. Vreme nama je bilo naklonjeno, sonce pa tako močno, da sva bila prav hvaležna za kak oblak… edino za razglede sva bila prikrajšana… Pot je lepa, razgibana in v tem času predvsem zeleeena…kamorkoli pogledaš…krošnje listavcev se odevajo v svoja svetlo zelena odevala, med njimi po tleh pa dobesedno plantaže čemaža… Res lepo in vredno obiska…