nedelja, 12.7.2020
Pristop pod vršni del Terze Piccola sem opravil prek sedla Passo della Digola, sestop pa po krnici pod ostenjem Creste di Tolar, obratno torej, kot opisi priporočajo, in bil po turi z odločitvijo silno zadovoljen. Pot od Forcelle Terza Piccola do vrha je taka, kot je bila, oziroma kot so jo prehodili predhodniki. Do preduha precej skrotja, hoja in poplezavanje, tam možnost skozi odprtino ali obvoz po gladkih skalah, kjer je v pomoč prosto viseča vrv, vpeta v svedrovec. Potem pa še izpostavljen greben, resda kratek, in že si na travah, po katerih je do vrha samo še nekaj minut. Ker gore od nekdaj doživljam sila čustveno, tudi tod ni dosti manjkalo, da bi na vrhu pritekla kakšna solza, tako zaradi sreče, kot zaradi pogleda v vpisno knjigo, ki je uzrl podpis hribovskega kolega, ki ga ni več med nami, in njegove prijateljice. Res je bilo lepo zgoraj, v robeh, prav pomujati sem se moral, da sem se odpravil nazaj v dolino. Sestop mi je šel imenitno izpod nog in rok, mimogrede sem bil na forcelli, od tam do doline pa je bila pot tako lepa in prijetna, da me ni prav nič motilo, da je bila tudi kar dolga. Še en dan, ko se je življenje pisalo z veliko začetnico in je duša bogatejša za še en dragocen spomin.
https://tubojan.blogspot.com/2020/07/terza-piccola.html