TRAVNIK, 19.8.2023
Nekaj drugega je bilo v planu za konec tedna. A ker je odpadlo, si rečem, bo pa kaj drugega. In odločitev je gora nad Trento. Ja, na Travniku nisem bila že tri leta, pa tako lepo je tam gori. Se ve, da grem od doma zjutraj ob štirih. Po cesti nobene gneče. Razmišljam, koliko bo že parkiranih avtomobilov, če bom morala iskati začetek poti, kot pred tremi leti, ko je bil vetrolom. A ko pridem na izhodišče, sem presenečena: nobenega avta. Se opremim in grem po očiščeni poti. O podrtem drevju ni sledi. Še mostiček čez potok je obnovljen – postavili so sveže hlode. Kot kaže, so vozili stran podrta drevesa. Nadaljujem po dobro znani stezi in čas do planine Za skalo krepko prehitim. Navdušena sem, da sem na najlepši planini. Privoščim si malo užitkov, potem pa dalje proti Travniški dolini. Najprej preko melišča do prehoda, v katerem je še v pomoč jeklenica. Le majhne lestve ni več tako, da sem morala izstopiti po vseh štirih. Odprejo se razgledi, ki jemljejo dih. Nadaljujem po sledljivi stezici. A zdi se mi, da je zelo malo uhojena. In ko se odpre razgled na Travnik, na njegove sosede in na dolino posejano z balvani, se odločim, da stopim na vrh po desni in da preko škrbine sestopim. Nekaj časa je steza sledljiva in omožičena, a potem je kar na enkrat ni več, pa se spet pokaže, pa spet zgine….in tako do vrha. Zavijem v strme trave, iščem prehode in večkrat čičam. Ob vzponu preči pobočje do škrbine čreda gamsov, ki so pritekli od Čela. Pa svizce je bilo slišati. In končno presrečna na vrhu. Zgodnja sem, zato mi pogledi uhajajo na Plaski vogel. Pa me ni zvabil, ker sem se odločila, da je čas za uživanje v samoti in tišini, ki jo tu pa tam zmoti zvok letal. In le metulji so bili moja družba. Ujela sem kar dve uri užitkov. Sestopim proti škrbini in nadaljujem po stezi po pobočju. Hm, a steza se kmalu izgubi. Tako previdno stopam po strmih travah. Tu pa tam udenem stezo. Očitno so stezo vremenske razmere in živali precej spremenile. Kar oddahnem si, ko stopim na bolj zravnan teren, na kamenje, kjer se spet borim z iskanjem steze. Večkrat zaidem, da se moram vračati. Pa ni težav, saj smer mi je znana. Ko stopim na sledljivo stezo, ni več težav. Premagam prehod preko jeklenice in že sem na najlepši planini. Pohitim v dolino, ker moram pred 18. uro prevzeti v Kamnju najboljši sir. Potem pa osvežitev nog v Soči in še pot po prazni cesti domov.
Preživet čudovit dan v trentarski samoti, kjer tišina šepeta. In ne morem verjeti, da ves dan nisem srečala nobenega pohodnika.