V. Tičarica 1892 m (Trenta) in Čisti vrh

Trentarska samota naju je spet zvabila…(pa niti ni bilo tako samotno, kot sva pričakovala …ampak o tem kasneje…). Zapeljeva se do vasi Na skali in še malo naprej in parkirava kot običajno pri prvi zapornici. Danes sva se namenila poiskati neoznačeno pot na malo višjo sosedo Čistega vrha, Veliko Tičarico. Po že znani poti doseževa planino V Plazeh, tam tudi brez problemov najdeva potko, ki vodi na najin današnji cilj. Sprva ji uspešno slediva, potem pa kar naenkrat »izgine«. Malo se razgledujeva in se odločiva nadaljevati po dobro vidnih gamsjih sledeh…to se nama je zdelo še najbolj poti podobno…ampak po dobre pol ure grizenja kolen nama postane jasno, da to ne bo to… …Vrneva se do mesta, kjer sva »izgubila« stezico in iščeva nadaljevanje…korak za korakom pregledujeva okolico…nič…na koncu, ko že nisva več vedela, kako bova nadaljevala, ugotoviva, da se potka, ki na tistem mestu zavije v levo, skriva pod velikim podrtim drevesom, ki je ležalo vzdolžno točno na njej in jo zakrivalo v dolžini 10-15 metrov. Obideva podrto drevo in najdeva nadaljevanje potke, ki ji potem brez težav slediva naprej. V zadnjem delu sva pričakovala »pretepanje« z ruševjem, pa so prehodi tako lepo speljani, da če jih »zadaneš«, ni prav nobenih težav. Med tem se je že pošteno pooblačilo, tako da razgledi niso bili brezhibni, pa še vedno čudoviti. Opraviva par telefonskih klicev in »bovška obveščevalna« res deluje, kot se šika , tako da izveva, da se tod okoli potika tudi soforumašica Velesa. Dobiva njeno telefonsko, jo pokličeva in se zmenimo, da če ne drugače, se vidimo pri avtomobilih. Nisva si mogla kaj, da v tem čudovitem dnevu ne bi nadaljevala še na Čisti vrh. Na približno pol poti sestopa srečava Veleso, ki se je vračala z Velike Tičarice in skupaj jo mahnemo v dolino, potem pa v Trenti nazdravimo uspešni turi in novemu poznanstvu .

Tudi kače imajo rade svoj mir,saj jim človek povzroča nemir.Lepo za dušo in telo, pa tudi za naše oko.
Lep pozdrav v Bovec!

Zanimiv opis, se bere kot napet roman. Pa pohvala za res lepe slikce.
LP

Hvala obema! Trenta in gore nad njo so res "za dušo"...

Tudi jaz sem se včeraj odločila uživati trentarsko samoto, ki je prerasla v prijetno druženje.
Začnem pri prvi zapornici nad vasjo Na skali. Najprej po poti, potem pa iščem stezice, ki skrajšajo pot. Na planini V Plazeh poiščem stezico, ki vodi na Veliko Tičarico nad Trento. Ko pa pridem do blata, kjer so le sledi živali, se mi steza zgubi. Nekaj časa oprezam za njo, a neuspešno. Odločim se, da pojdem najprej na Čisti vrh, na katerega me pripelje dobro vidna steza.
Po velikem uživanju se odpravim v iskanje steze na Tičarico. Tavam gor pa dol, nakar se odločim, da pojdem kar po grebenu. Ojej - da nebi šla! Zašla sem v ruševje. Blodenje po njem je kar mučno. Sploh nisem vedela, kje naj bi bila prava steza - le smer mi je bila znana. Postalo pa je bolj prijetno, ko po telefonu zaslišim neznani glas - GITA z družbo ! Srečneža sta že na Tičarici, jaz pa šele iščem pravo stezico. Ja, v tem koncu je teren kar dobro shojen od divjadi. Končno se odločim za dobro vidno, ki se pozneje izkaže, da ni prava. Vodi me mimo vrha Tičarice. Kaj pa zdaj? Ni druge, kot zaviti desno v strmi breg - in to spet skozi ruševje. No, pa tudi to je doživetej, pa čeprav mučno. Končno stopim na Tičarico, a Gite ni bilo več. Kmalu sestopim v upanju, da najdem stezo, ki vodi k planini V plazeh - a zaman. Zato grem v smeri Čistega vrha in pridem na znano stezo. Dohitim Gito z družbo. Ostanek poti mine prav fletno in napitnica je zelo teknila.

Obe sta preživeli lep dan...med rušovjem...Lepe fotke,naju ta konec tudi čaka

Kot že večkrat, se je tudi danes izkazalo, da ni treba visoko po razglede, se je pa danes bilo treba kar potruditi, hehe. Zapeljeva se proti Vas na Skali in avto pustiva pri prvi rampi, nadaljujeva po cesti in kmalu desno v gozd ter kljub nemarkirani stezici skoraj meže do Čistega vrha. Zato se odločiva še za vzpon na Veliko Tičarico in tu se veselica začne, juhuuu. Spust iz ČV, ter na spodnji jasi desno, kjer stezice ni in ni bilo, veliko kozjih, zato iščeva najboljše prehode in se izogibava ruševju ter malo pod vrhom najdeva stezo in vrh je bil najin...začetni sestop ok, nato desno na razpotju na stezico, ki pripelje direkt na planino v Plazeh, hmmmm, stezica se je kmalu spet skrila, kasneje sva kar naenkrat spet na njej, pa spet izgine, zato do planine kar po svoje. Od tu do izhodišča pa izzivi iskanja izginejo. Za vrhova je danes bil potreben trud, volja in nosek, še posebej za drugega, a sta naju nagradila s pravljičnimi razgledi, veter se je umiril, sonček je grel in kljub mrazu je bilo taman za piknik...bil je res lep, zabaven jesenski dan

Včeraj sem obiskal Čisti vrh in Veliko Tičarico.
Pri prvi zapornici nad vasjo na Skali sem pustil avto. Kakšna dva km. po desni cesti, potem pa po bližnjicah, ki kar nekajkrat prečijo cesto, do planine v Plazeh.
Tam sem kar nekaj časa iskal nadaljevanje poti proti Veliki Tičarici, ki pa ga nisem našel. Zato sem se odločil, da grem kar naprej po cesti in potem po stezi do sedla čez Drt. Pot je dobro vidna, proti sedlu je vse več macesnov, ki že dobivajo jesenske barve.
S sedla Čez Drt je do Čistega vrha le še par minut. Razgledi z vrha so čudoviti . Vrh premore tudi vpisno knjigo.
Proti Veliki Tičarici sem šel bolj po svoje. Ponekod sem sledil pot, ki pa se je že naslednji trenutek izgubila. Še najbolj zanesljiv znak, da sem na pravi poti so bile požagane veje, verjetno delo lovcev.
Spet sem okleval, od kod pričeti vzpon na sam vrh Velike Tičarice. Nekaj sledi sem našel na neki jasi. Do vrha potem ni bilo problemov, pot je lepo posekana rušja.
Z vrha je Trenta daleč pod nogami, Bavški Grintavec pa neverjetno blizu. Sploh pa je okrog in okrog venec čudovitih vrhov in sploh ne veš, kaj bi gledal .
Vrnitev na prej omenjeno jaso, kjer sem potem našel še pot proti planini Pod Plazmi. Pot pa se je spet kmalu izgubila, ozr, razcepila ne več drobnih stezičk, tako da sem do planine spet prišel bolj po svoje.
Čudovita tura za ljubitelje samote. Pot bomo sigurno večkrat izgubili in jo potem spet našli. Mogoče se bo komu, ki bo pot prevečkrat zgrešil tura celo nekoliko zamerila, a verjetno je to cena za mir, samoto in divjino

Slike pa so tukaj: http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2012-10-09
http://www.petersfoto.si

Na današnji dan sem se odpravil na Veliko Tičarico in Čisti vrh. Začnem na ostrem levem ovinku, malo po cesti, malo po krajših lovskih stezah. Ko prispem na planino V Plazeh poiščem stezo, sledim do blatne izravnave, nato pa na levi poiščem stezo (pri tej blatni izrav.), tej sledim do Velike Tičarice. Na vrhu lepo vreme in krasni razgledi. Sestopim, spustim se čim nižje, do travne izravnave, nato horiz.nadaljujem in kasneje pridem na stezo, ki pelje na Čisti vrh, tej sledim do vrha in tud tu gor razgledi na vse možne konce. Tu gor si vzamem cca 1 uro za opazovanje hribov, gora, nekaj pojem, popijem, potem pa sestopim nazaj do planine in nazaj do izhodišča.

Sem že pri prvem obisku pred petimi leti razmišljala, da to ni bil hkrati moj zadnji. Prav nasprotno, vse bolj sem prepričana, da bom vedno izkoristila vsako možnost, ki se bo pokazala, da se spet povzpnem nanju. In včeraj se je.
Najprej smo se povzpeli na V.Tičarico, ki sicer ne premore niti 1900m, pa nam odpira široke poglede na skalne velikane, od katerih nekaterih ni mogoče v hipu pravilno poimenovati, saj nam kažejo vsakič neko drugo podobo. Vse je blizu, komaj kaj je daleč.
Skoraj na dosegu roke nam je Bavški Grintavec, ki je pa prav neverjetno blizu, s prav posebno lepo podobo, eleganten, s te strani mi je še posebno všeč.
Je kar prostoren ta vrh, če malo postopiš še okoli, lahko pogledaš še na Pl.v Plazeh.
Kar dolgo smo si vzeli vrh za občudovanje, so se pa v tem času vrhovi zavili v oblake, najbrž zato, da se še vrnemo.
Mislim, da je V.Tičarica še dosti boljše razgledišče kot Čisti vrh, no včeraj je to vsekakor držalo.

Smo pa preverjali možnost sestopa v Ravni dol, kar bi bil idealni načrt za prihodnjič. Ali pa še boljše, vzpon preko njega.

Macesni so še žarel. V Ravni dol in na Plazjanski Vršac in na Čisti vrh ter na Veliko Tičarico. Iskanje prehodov med rušjem in stezica ki se pojavi in izgine a vse našel.

Že Velika Tičarica nad Trento ni pogosto na radarju pohodnikov, njena nižja soseda Mala Tičarica (1.798 m) pa verjetno sploh redko vidi koga. Poti ni, teren pa je naporen in težko prehoden, saj je vse polno nekih lukenj in jam, ruševja in podrtih dreves. Skratka, nekaj zame.

Avto pustim pred zapornico in se sprehodim do Planine v Plazeh (cca 5,5 km). Karta sicer pravi, da vmes obstaja tudi bližnjica, ampak se mi je zdelo, da bo šlo hitreje po shojeni poti. Na Planini malce odmora potem pa kar naravnost gor. Hrib se sicer postavi malce pokonci, ampak je vse polno lepih prehodov in oprijemkov, tako da vendarle ni pretežko, če pa komu to vendarle ne leži preveč, bo z malce dodatnega časovnega vložka in umikanja na levo lahko gor prišel tudi po bolj položnem terenu.

Na poti je bilo vsega - s soncem obsijano pobočje, le malce naprej metrski snežni zamet (seveda sem stopil direktno notri, ehh.. na srečo sem imel gamaše), pa malce lomastenja po 30 cm snega, pod vrhom tudi mestoma poledenelo, ravno toliko, da se je udrl samo vsak tretji ali četrti korak, pa le nekaj metrov stran sončne in povsem kopne zaplate... Posebna oprema ni potrebna, razen že omenjenih gamaš.

Za dol sem si izbral drugo pot, z idejo, da če bom šel bolj poševno, da bo malce manj strmo in lažje, ampak sem verjetno samo sam sebi zakompliciral pot, ker je bilo to eno samo ljubo lomastenje čez šavje, le malce dlje je trajalo, kot če bi šel direkt dol.

Zaradi poznega začetka in dolgega dostopa me je ujela noč, tako da sem nazajgrede zatopljen v svoji misli počasi in v tišini korakal po cesti, ko se je vame skorajda zaletel jazbec. Saj ne vem, kdo od naju je bil bolj osupel in presenečen. Za hipec se spogledava, potem pa je že odhlačal nekam v podrast.

Posledice obilne snežne odeje to zimo so vidne že kar kmalu; upognjena drevesa, polomljeni vrhovi smrek tu in tam otežujejo gibanje in orientacijo na poti. Strnjena snežna odeja se začne nekako pri prvem prečkanju gozdne ceste. Od tu dalje se hodi po plazovinah pod Špičjem, prehod v levo na gozdno cesto malo pod planino pa močno ovira večja površina križem kražem nametanih dreves-posledica vetroloma. Prečkanje je bilo močno oteženo; tudi kakšen porco je padel vmes, tako da se je domačin raje umaknil. Od tu do vrha potem ni bilo več ovir, sneg je v glavnem še kar prenašal našo težo tudi potem na prečenju na Tičarico. Vreme pa itak kar kičasto in toplo.

Zbralo se nas je 18, odlično vodenje Marka in samotnega stezosledca Jožeta. Res bi bilo škoda, da bi se peljali v Trento in obiskali le en vrh. Iz Vasi na Skali smo se podali do Planine v plazeh. Manj obljudena, a krasna vrhova s čudovitimi razgledi nad Sočo, najprej smo šli na Veliko Tičarico (seveda ne tisto bolj poznano nad Sedmerimi jezeri), potem pa še na Čisti vrh. Vredno se je bilo potruditi, premagati 1.000 višincev, 13 km, vstati ob 3.30….Razgledi na okoliške poznane in nepoznane vrhove so nepozabni.

Pozdrav Jožetu. Lani sva šla skupaj na Bavški Grintavec iz Soče. Čisto slučajno.

Res samotna Trentarska razgledna vrhova. Jaz nikoli ne udenem prave steze na Tičarico in se vsakokrat bojujem z ruševjem - no, tudi ta boj ima svoj čar

Krasni konci. Plazjanski vršac, le streljaj od Čistega vrha, pa samuje in redko dočaka obisk...