Zima v gorah že kaže prave zobe !
Zjutraj je bilo na Bledu še vse črno, iz oblakov pa je rosilo, po radiju so celo napovedovali oblačno vreme.Drugega mi ni preostalo, da sem z avtom krenil proti svetlejši Kranjski gori.Z vzponom preko Pleše bi bil precej moker od borovcev že v štartu, višje pa ne bo prav toplo.Tako sem sprva pobral kolega gornika, ki je štopal malo pred Jasno in se odpeljala našemu najvišjemu pelazu naproti.Cesta čez Vršič je bila zjutraj na delih kar svetlikajoča, nad 1300m pa prava šajba jasnine !.Na sedlu Grebenec je le malo poprhalo, takoj za robom je sneg že pokazal, da je v gorah popolna jesenska zima.Kolega Blaž s seboj ni imel derez in cepina, zato je opustil prečko na V.M. ter se usmeril na Grebenec.Tam sem po občutku snega, ki je bil zjutraj še malo trd, spodaj nekje tudi led, opremil čevlje z derezami, naprej gosposka hoja le do konte.Naprej so bili zameti do kolen, daleč več od 20 cm snega.Ob močnem soncu se je suh sneg začel južno mleti, nastajale so pogoste cokle.Napredoval sem ob zvezno snežnem desnem robu ob steni, iskal optimalen sneg, ne preveč debel napihan in ne preveč tanek z ven štrlečimi kamenji.Prvo je nemarno udiralo in pokalo, drugo slabo držalo s slabim nestabilnim položajem derez, zaradi kamenja, drselo.Tako sem gor potegnil optimalno smer vse do vršnega grebena.Za mano sem slišal še neke glasove, zbijanje s cepinom v dereze in glasen govor.Na vrhu mi kolega pove, da je za mano šla neka skupina kakih 20 gornikov, vendar se je kasneje izkazalo, da so obrnili.Morda so se ustrašili mojih cokel, ki sem jih pustil na špuri vsake toliko, kajti tehnično vzpon ni bil pretežak.Za sneg je bilo sicer potrebno uporabiti zelo lahne stope, skoraj vsakega še enkrat utrditi in narediti lep korak naprej.Vmes se je tudi dvojno ugrezalo s coklami, kar je dodatno utrujalo na turi.Zgoraj izredni razgledi, pihal je lahen južni vetrič, toplo.Ob vračanju so se popoldne že priklatili oblaki s Primorske in se valili čez Vršič v Kranjsko goro.Nazaj sva sestopila po severni strani na Grebenec.Na Vršiču srečam še legendo Otiva z ženo, ki sta prav tako zaključila turo na Slemenovo špico.Tura je bila za dane razmere povsem spodobna in presenetljivo težka v jesenskem snegu
.