Tako sva se razvadila in navadila na še nedavne »visoko plus« temperature, da nama danes ni padlo niti na pamet, da bi šla nekam na minus gazit novozapadli sneg. Sva raje zavila proti precej toplejši Primorski…pa še tam so bile rokavice več kot dobrodošle
…Torej, začela sva v Stomažu in se mimo koče Antona Bavčerja na Čavnu povzpela na Kucelj. Dneva je ostalo še precej, zato sva nadaljevala na Veliki Rob. Želela sva si krožne ture, zato sva sestopila na drugo stran, sprva po »uradnih« markacijah za Vitovlje, potem pa sva po recimo petnajstih minutah zagledala neke modre markacije, ki so vodile v levo in navzdol. Sodeč po zemljevidu in glede na to, da sva želela nazaj v Stomaž, so vodile kar v pravo smer, zato sva jim sledila. Zgornji del sestopa je konkretno strm in precej »šodrast«, tako je treba kar malo paziti, da se kam ne odpelješ. Precej nižje sva se priključila prečni spet »uradno« markirani poti, ki naju je mimo lovske koče pripeljala nazaj v Stomaž.
Prekrasna cvetoča spomladanska turca je bila tole, s čisto »mediteranskim« pridihom….ko zaznaš vonj neštetih borovcev in hodiš po mehkih poteh na debelo »postlanih« z borovimi iglicami, se moraš včasih kar malo »uščipniti«, da se spet zaveš, da pravzaprav nisi nekje ob morju ampak tisoč in toliko metrov višje...
….In ja, za klope in kače je bilo očitno prehladno..na moje veliko veselje.
P.S. Ko sva hodila proti Velikemu Robu sva si domišljala, da se bova povzpela na zelo malo obiskan vrh….no, ko sva pregledala vpisno knjigo, sva za včeraj naštela kar 31 obiskovalcev