Na večjih višinah je bilo za včeraj napovedano precej vetrovno vreme, zato se z Boštjanom dogovoriva za odkrivanje malo nižjega brezpotnega sveta. Budilko naštimam urco pozneje kot prejšnji torek, kmalu po peti se že voziva proti Gorenjski. Prometa malo, zato že ob sedmih z Zadnje Trente kreneva na pot v smeri Špičke. Po uri dvajset zavijeva levo na stezo proti Bavškemu Grintavcu. Veliko označenih poti sem že prehodil, po tako slabi kot je omenjena, pa že dolgo ne. Mogočno ruševje in rastje se že dolgo ni soočilo z motorno žago, zato tu prilepim PD Jesenice eno veliko črno piko. Ko doseževa vznožje Vršaca, zapustiva stezo in se usmeriva v veliko krnico Srednjica, ter poiščeva vstop v grapo, ki naju pripelje na sedelce med Velikim Pelcem in najino goro. Sneg se je že toliko oddaljil od stene, da se je dalo hoditi ob njem. Na pol poti me ustavi mokra skala, Boštjanu jo je uspelo preplezati, meni pa ne, zato se vrnem po dereze in z njimi po ravno prav trdem snegu dosežem vrh grape. Zaradi mokrih podplatov in sence, je bil cca 70 metrski vzpon do vrha kar hud zalogaj, čeprav vzpon ne doseže trojke. Na vrhu lep čas uživala, manjkala je le nebesna modrina. Ob povratku je vreme že naznanjalo spremembo, saj je nekajkrat rahlo popršelo, tako, da je bil tudi povratek prav prijeten.
Seveda sva se ustavila pri Dani in analizirala vrh, na katerem sva bila oba prvič