Veliki snežni vrh - Cima Mogenza Grande (1973)

V soboto sem se zapeljal do parkirišča pod Belim potokom v Jezerski dolini in se po markirani poti 654 povzpel do Škrbine pod Škrapljami.Pot vodi prijetno skozi gozd po mulatjeri in proti koncu bolj direktno proti sedlu.Tik pod sedlom sem zavil z markirane poti levo v smeri novega bivaka Daniele Bertolutti poimenovan po mladem jamarju ,ki se je smrtno ponesrečil leta 2006.Že na poti do bivaka je več ostankov iz I. svetovne vojne ,okoli bivaka pa je tega še več.Do bivaka je pot nezahtevna.Moj cilj pa je bil Veliki Snežni vrh 1972m.Že v vpisni knjigi v bivaku sem opazil , da je bil vrh s strani italijanskih alpinistov obiskan vsega tri do štirikrat v letu 2009 in 2010 kasneje pa ne več.Od bivaka sem se podal po stezici med kavernami v smeri vzhoda in do strmega pobočja V.Snežnega vrha ni bilo videti prav daleč.Poti je kmalu zmanjkalo in naprej so me vodili možici.Teren je kmalu postal zelo zahteven z mnogimi škrapljami ,brezni ,kratkimi stenami in rušjem.Kmalu sem ugotovil , da se moram striktno držati smeri možicev (kamen ali dva na skali),saj je sicer drugje teren neprehoden.Vsakič ko sem pravo smer malo izgubil sem se moral vrniti do zadnjega možica in iskati prehode na novo.Tu res velja ,da si hitrejši , če hodiš počasi in ves čas opazuješ teren in predvsem kam stopaš!Na odprtem terenu je tako še kar šlo medtem , ko za pravi prehod skozi rušje sem poskušal večkrat.Ko sem se po dolgem času izvil iz labirinta škrapelj sem ob steni našel strm travni stožec in se po njem začel vzpenjati.Višje se je stožec spremenil v ozko grapo z dovolj rastlinja ,da sem se lahko vlekel navzgor.Na koncu grape sem zavil levo do prvega predvrha z malo obvoza po desni sem prišel na vrh Velikega Snežnega vrha.Razgledi so res lepi ,da sem na vrhu ostal več kot uro in se kasneje po isti "poti" vrnil v labirint skalovja in rušja.Povratek ni šel čisto gladko a o težavah sem pisal dovolj
Tudi jaz ture ne morem ravno priporočiti še posebej ne samohodcem kot sem bil tokrat jaz.Izlet do bivaka in brkljanja okoli vojaških utrdb in ogledovanja položajev bo pa čisto prijetna turica v ta samotni konec.Srečno!!

Na turo sem šla z mešanimi občutki. Podatkov za pripravo enostavno nisem našla. Zapis zgoraj in prerisana pot z enega od zemljevidov, ki pa jih načeloma jemljem z veliko rezervo ( v tem primeru poti na zemljevidih, da ne bo pomote ).
Drži še vse zgoraj napisano. Razpoke, brezna, šraplje, jarki, ruševje, strme stene. Nad bivak in še nekaj časa naprej sedaj poleg steze vodijo tudi rdeče pike, vendar se pri razpoki s skobami končajo. Naprej so možici. Večinoma jih je bilo dovolj, včasih pa mi je tudi kakšen manjkal. Če vdaneš pravo smer, kar pa jo seveda vedno nisem, potem nekako gre. Je pa naporno. Ogromno vzponov in spustov, pa ovinkov levo in desno. Nekaj tudi zaradi psa. Zaradi narave terena moraš paziti na vsak korak.
Zgoraj se nisem odločila za travnat stožec, ampak sem šla desno in sledila možicem. Žal so me pripeljali do strme stene, ki bi bila še zame verjetno preveč, za psa pa absolutno. Prehod sem našla višje, kjer je z nekaj cviljenja šlo, še boljša varianta pa je bila potem ob povratku.
Na vrhu je sedaj tudi skrinjica z lističi in majhno beležko. Prostora za vpis je bilo dovolj.
Povratek je bil precej lažji, ker ni bilo več problemov z orientacijo.
Sama tura pa naporna, ena mojih najbolj napornih. Ampak žal mi pa ni. Od bivaka naprej, nekje na sredi poti, mi je v glavi začela odzvanjati tista od Nicole di Baria ...Mi trascina su per la montagna, sempre su
Ho i piedi stanchi ma ora non li sento più...