Velikolaška kulturna pot

28. pohod po Velikolaški kulturni poti je bil zaradi korone odpovedan. Pohodniki smo bili vseeno vabljeni, da pot prehodimo sami. Nekaj se nas je zbralo in prehodilo 15 km dolgo pot od Velikih Lašč mimo sv. Roka do rojstnega kraja Frana Levstika, Retij. Ogledali smo si njegov kip, spominsko tablo, Ilijev kozolec, brez enega samega žeblja, s slamo krit...Lepi so ti dolenjski konci, pridnost ljudi se vidi na vsakem koraku. Prijazni domačini v Dvorski vasi so nas lepo sprejeli, pogostili, kot vedno. Lahko smo si ogledali zbirko, pa domačijo, kjer je Niko Grafenauer preživljal počitnice. Vse urejeno z izrednim občutkom, gostitelja vedno gostoljubna, rože super, avtomatika zaliva. Sprehod naprej do Male Slevice, mimo gostilne pri Kropcu ne moremo. Danes ni bilo časa za domače dobrote, pridemo drugič. S kakšno predantnostjo je sin uredil Brodnikovo domačijo - le stojiš in gledaš, tudi drva so zložena v nulo. Malo smo skrenili z uradne poti pohoda, saj mimo sv. Jakoba in Hrastinjakov ne gre...Pa naprej proti Kotu, travniki nekateri že pokošeni, drugi še polni travniškega cvetja. Na Veliki Slevici že vidimo, kako smo se še približali sv. Primožu, še malo in že je odcep za Stritarjevo Podsmreko. Prvošolka Sara pridno žigosa, malo je bila žalostna, ker je želela še več pohodnikov...pa prihodnje leto. Stritar je na mestu, kašča urejena, domači nam prijazno ponudijo čaj in ostale dobrote. Še zadnji vzpon proti Ulaki, Podulaki in spust proti Trubarjevi domačiji, ki je lepo urejena, tudi na novo urejeno parkirišče vzorno. Tokrat žal zaprto, tudi pečene ribe smo pogrešali...pridemo prihodnje leto. Vsi, razen mene, so bili letos prvič - izgledali so zadovoljni, torej, ne zadnjič.