Tokrat pa bogovom v naročje
…dolgo nazaj zasledila, nato gledala, a nikoli upala pomisliti, da bi kdaj, saj ko gledaš stene mogočnega Viša, si kar težko predstavljaš, kje in kako vodi ta navidez nedostopni pristop.
Zajzera, vedno očara in že samo pogled z zadnjega parkirišča napolni baterije. Čez prodišča, proti Darku Majcenu, pot že poznana, a ta dan noge težke, sem se kooomaj do polovice CarloChersi privlekla, kjer pri drugi grapi, na vabljivem zelenem pomolčku, zapustiva markirano pot. Se opremiva in že "sprehajava" po spodnji Viševi polici, ki vodi v levo, proti SZ debri. Konec očiten in tu zavijeva ob debri desno, v iskanju najlažjih prehodov, vse do skalne zapore nad nama, kjer se z leve le odkrijejo, Božje police, ki so verjetno res delo nečesa-nekoga večjega od nas
in hoditi po njih, zame privilegij. Ker se police tu odsekano končajo, se moraš malo potruditi, da ponovno prilezeš nanje. Tu se naveževa za čez skokec, ujameva nadaljevanje, polica ok sledljiva, le malo me dvom posmrčka, ko se začne sumljivo spuščati navzdol in vedno ožja postaja
. Prvi siten prehod, kjer pod sabo gledaš globočine CC, pazljivo, a gre, nato doseževa najtežje mesto, kjer naj bi bil klin al uh za varvat, no mi2 ga nisva videla/našla, saj sva se bolj ubadala s prečenjem in improviziranim, lebdečim varvanjem. Uff, spet dobila par srčnih udarcev več?! Polica potem postane lažja in ji slediva do začetka težjega dela, kjer že vidiš Mojzesa, a mi2 se usmeriva desno, 2 možicla, v lušno poplezavanje ob steni, res neverjetni prehodi. Sledi malo lovljenja, siten žleb in že sopihava pod-proti Cima de lis Codis in doseževa ramo, kjer prestopiva na Jezersko stran. Ulala, pred nama se odpre prostrano pobočje in kar malo cmokca, saj nisva točno vedela, katero polico izbrati. Se odločiva in sestopiva, meni najtežji del ture, mix mini travic, ki so bile naložene z obilo kamenja, spodaj pa nič, res zoprno. Ko sva prišla do dela, kjer naj bi nadaljevala, se nama je zdelo, da vidiva možicla. Slikam, približam in ja, možicelj stoji in čaka, da ga opaziva, hehe. Prečiva še to polico, nato 5 min pavze, ko ugotoviva, da je nad nama ostanek vojnega položaja, imenovan Pagoda in malo naprej že zagledava pod nama markirano pot, ki pripelje od Mojzesa. Hmm, in ko sem si že oddahnila, souživač in svoje zakladnice idej potegne naslednjo
, kaj pa če bi mi2, pa je malo drugače, pa, pa, pa…sem klonila, kakopak
in že sva se vzpenjala mimo Pagode, med stolpiči, pristop imenovan Via dei Torrioni in gor in dol in naokoli in ko sem zagledala Marijico, nisem vedla, privid ali je res
. Jo objamem, nato obsedim in vpijam…kosilo in plan, kje bowa sestopala. Ma saj ne vem, ali sva izbrala optimalen sestop
, a za enega se je bilo treba odločiti. Sestop proti Mojzesu, nato čez Koštrunove špice in 2. najbolj zoprn del ture, podrsavanje in lovljenje korakov čez Medvedovo dolino
. Nenehen pogled proti dolini, ki ni bila nič bližje, je kar demotivacijsko vplival na naju in je tišina postala vodilo do avta.
Tura samotna, divja, izredno dolga, naporna, a zavedanje, da je uspela, da hodiš po "zapuščini" velikih in najboljših, je res neprecenljiv občutek in premaga še tako dolg dan in utrujena telesa.