V nedeljo zjutraj parkiram na izhodišču za kočo Corsi v Rabeljski dolini in se napotim po napol makadamski in pol betonski cesti do koče. Že med vzponom si kar predstavljam kako grdo trapanje navzdol bo to nazaj grede. Pridem na Viško planino kjer dohitim dva italijana, katera sem srečal že na parkirišču. Pogled na viško skupino od tam je čudovit. Malo se pogovarjamo kdo kam, potem pa se usmerim na Sentiero Tedeschi proti Corsiju.
Po prečenju potočka in sprehodu po gozdu pridem do prvih zajl. Pot sicer ni zahtevna, zajle so praktično samo za prijeti se na izpostavljenih delih. Kake 15 min pred Corsijem pred sabo vidim grapo in se že malo ustrašim da se bo pot vzpela po njej a gre levo. No, grapica z opazovanjem postane kar mamljiva,...
no pa probajmo. Z malo truda in previdnosti jo preplezam in ko pridem iz nje sem v nekaj korakih spet na markirani poti takoj za zadnjo zajlo. Pravilno sem torej domneval, da se pot grapi le ogne. Če bi kdo hotel posnemati to 'neumnost' naj opozorim da je kar krušljiva, oprimki in stopi niso bogve kako stabilni in da izgleda malce težje kot na prvi pogled. Še kake 10 min. in sem pri Corsiju. 'Ben arivato!', me pozdravi oskrbnik, ki s špičasto sivo brado in sončnimi očali daje rahel ZZ Top videz!
Pojem štrudel in jo mahnem naprej proti Višu.
Pot od Corsija je sicer dobro markirana, križišča pa slabo označena. Po vseh zapletih zaradi slabo označenih razpotij (opis kako je treba iti sem napisal kot komentar pri opisu poti 'Nevejsko sedlo - Viš' na tem portalu) pridem do tam kjer se začne prostoplezalni del(malo prijemanja za skale je sicer že tudi prej). Ko to preplezam in še hodim kake 15-20 min., pridem do zajl. Zajle vodijo skozi naravno okno. Ko je konec zajl, je konec tudi tehničnih težav. Do vrha je potem več ali manj navadna hoja.
Na vrhu je bilo nekaj ljudi, malo posedim in pomalicam. Vidim, da je kipec Marije veliko manjši kot se zdi na slikah.
Iz zahodne smeri nato prilezeta dva hrvata iz Rovinja, ki v pogovoru z italijani razkrijeta, da sta preplezala Gola Nord-Ovest(ne Nord-Est!!!). Prespala sta v bivaku Mazzeni. Sicer pa se z vrha ponuja razgled na praktično celotne naše Julijce z vsemi glavnimi markantnimi vrhovi, Kanin pa je seveda praktično pred nosom.
Na severu se je lepo videlo na Ankogelško skupino s Hochalmspitze. Spredaj lep pogled na Poldašnjo špico in ves greben do Dunjske špice. Višarije in Kamniti lovec se z vrha ne vidijo, se pa vidijo s poti tik pod vrhom. Ah da, nepogešljivi Dobrač spet!
Karnijci pa so se videli le od Ojstrnika do Gartnerkofla saj je pogled naprej nekje do Amariane zakrival gost dim. Najprej je bilo videti kot da se vzdiguje sopara ali megla in zbal sem se že da se pripravlja na nevihto ker so bile napovedane. V spominu mi je še izkušnja iz Pirenejev ko se je megla, ki je začela prihajati iz doline po kaki uri prelevila v hudo neurje.
No, potem le vidim, da ima ta 'megla' en skupen začetek tam nekje v smeri Tolmezza. Tudi italijani, ki so bili na vrhu, so govorili o 'incendio'(požar). 'Bruccia il volcano!', se oglasi eden od njih.
Danes sem na netu prebral, da je gorelo na Monte Jovet nad Reklansko dolino. In to kar pošteno kot je bilo sklepati tudi iz ogromnega oblaka dima.
Potem se spustim. Ritenski plezačini tik pred razcepom za Mojzesovo škrbino se elegantno izognem z brezpotnim prečenjem proti poti, ki pride od razcepa. Prečiti začnem nekaj ovinkov pod zajlami in ko pridem na pot proti škrbini imam do nje le še kakih 15-20 min. Od Mojzesa se povzpnem še do Koštrunovih špic. Zgoraj ne vem kako iz markirane poti priti do vojaških stopnic, ki vodijo na sam vrh. Greben najprej obkrožim po desni strani. Ne, ne bo šlo, med mano in začetkom stopnic je prepad... Potem že obupam in hočem že nadaljevati proti Škrbini prednje špranje ko malo po zavarovanem prečenju tik predno pot zavije navzdol opazim priložnost. Ni tako enostavno po travah(v mokrem ni niti za poskusiti), no končno sem pri stopnicah. Pazljivo, zaradi drobirja splezam po njih in po ogledu rova še na vrh. Kar pomatrati se je treba nekaj začetnih metrov od rova, no potem končno pridem gor. Na vrhu spet malo malice pa razgled,... Iz bodeče žice, ki je še vedno razmetana vse naokoli po pobočjih je na vrhu narejen križ. V spomin na vojne grozote, ki so se tu dogajale o čemer pričajo tudi rovi in drugi ostanki.
Potem se spustim, pri rovu je treba dobesedno skočiti(in ruzak že prej vreči dol) saj drugače res ne gre. Po stopnicah potem previdno dol, no potem se še malo izgubljam po grebenu a pridem zopet nazaj na pot vendar tako da moram še enkrat skozi tisto zajlo od koder sem z markirane poti štartal na vrh. Potem nadaljujem proti Škrbini prednje špranje. Pot je kar strma(predvsem takoj po začetku spusta in pa tik pred škrbino) in v mokrem na travah verjetno tudi nevarna za zdrs, sicer pa tehnično nezahtevna. Ko se bližam škrbini iznad nje spet opazim dim iz Reklanske doline, ki dobiva kar neko obliko atomske gobe poleg tega pa postaja v zahajajočem soncu zlovešče rdeč. Nekaj kozorogov sem videl že prej a pred škrbino me čaka enkratno presenečenje: cel trop njih! Nekje 15-20. Vidim, da se dva dajeta z rogovi. Bili so tik nad mano na skali! Enkratno! Kar opazoval bi jih a žal me je čas preganjal! Začelo se je že mračiti. V sami škrbini jih srečam še kake 5-6. Tam se tudi usmerim nazaj proti Viški planini. Na njo pridem že v skoraj popolni temi. Od tam pa potem trapanje navzdol po tistem betonu, ki za utrujene noge ni bilo niti malo prijetno, nazaj do avta. Palice tu ne pridejo v poštev saj se lahko mimogrede zataknejo v kak kanalček za odvodnjavanje, v tak razmak pa se mimogrede lahko zatakne tudi noga zato je v temi nujna svetilka.
Seveda v Trbižu obvezen pir in italijanski sladoled. Res je oboje pasalo po naporni turi.
Naslednji vikend je pa v planu sosed, ki se mi je tako vabljivo nastavljal iz druge strani Zajzere.