Zločinci se vračajo na kraj zločina, pravi star pregovor. No, zločinca ravno nisva, vračava se pa nadvse rada na kraje, ki so nenavadni, pustolovski, skrivnostni, skratka posebni in privlačni. In po dveh letih zato v soboto zopet naskočiva Visoki Kurji vrh. Opremljena z lastno avtorsko sledjo v garminu se kakšen kilometer od Belce s ceste suvereno zagrizeva v strmal in po slabih treh urah že sediva na sončnem in za ta letni čas nenavadno gorkem vrhu. Ko si s pijačo inu jedačo priveževa duši, jo z grebena proti Mojstrovici ubereva po strmih travah do lovske koče na Pl. Bašca, nato pa po stezi proti grebenu Rez (nekateri ga kličejo Vavčarski greben). Na sedelcu, oddaljenemu kakšnih 230 m od vrha Reza (1412 m) opaziva stezico, ki se spušča proti dolini. Ta bi nama skrajšala pot, si misliva, in ne bo treba prehoditi vsega grebena in se mimo kmetije Vavčar in strašnih psov vračati do avta. Čeprav stezice, ki bi tod vodila v dolino, ni zaslediti ne v papirnatih ne v virtualnih zemljevidih, se kljub precej zgoščenim plastnicam, ki obetajo konkretno strmal, odločiva poskusiti srečo. In je po kakšnih 40 višincih spusta žal ne najdeva. Pot se klavrno konča v stečinah, skokih, skalah in pečinah, zato se raje vrneva na greben, kot da bi tvegala blodenje po divjini, kamor še ni stopila človeška noga. Blamaže, da bi se z nerazsodnima avanturistoma morala baviti GRS, ali bognedaj, da bi najino »slavo« opevala črna kronika, pa si tudi ne želiva.
Zvita kot presta se Vavčarjevim psom izogneva po bližnjici in se za razliko od ture izpred dveh let, ko sva v trdi temi po kolovozu prikorakala do ceste pri obratu Komunale Kranjska Gora, podava po stezi, ki se na višini 1000 m vije proti Belci čez Beli, Kladnikov in Strmi graben. Ob pozni uri, kazala je že nekaj čez pet, naju vseeno malček skrbi, ali bo glede na letošnje povodnji v Sloveniji mogoče prečiti vse tri grabne. Sreča je na strani pogumnih, kdor riskira, ta profitira, verjemi vase in sledi svoji poti, kjer je volja, tam je pot, … in greva. Do Belega grabna je speljan udoben kolovoz, prečkanje grabna je enostavno, naprej vodi spodobna stezica, ki jo je mogoče slediti brez težav. Kladnikov graben je prav tako prehoden, pred Strmim grabnom, ko steza doseže višino skoraj 1200 m, pa se pot popolnoma zgubi v strmih travah, a je v maPZS, Mapy.cz in drugih digitalnih zemljevidih dovolj natančno vrisana, da ji je mogoče slediti z vklopljeno navigacijo. Ko se uspeva v mraku prebiti še čez Strmi graben, ki je zaradi divjega terena nekoliko zahtevnejši, se nama od srca odvali kamen, kajti do avta je le še kakšnih 700 m razdalje, na zemljevidu zarisana stezica pa naj bi se z višine 950 m zložno spuščala proti dolini, tako da tudi hoja po temi ne bi smela biti problematična. Tedaj pa šok. V grapi, oddaljeni približno 180 m od Strmega grabna, je skalni podor odnesel, bolje zradiral ca. 30 m poti, konfiguracija terena, drobir na strmih skalnih ploščah in vesine pod potjo pa praktično niso omogočali varnega prečenja. Brž nama postane jasno, kaj naju čaka. Stoično prižgeva naglavni svetilki, se obrneva za 180° in vdana v usodo v temi odkoračiva v kontra smer. Pridelava še nenadejanih 5 km marša, 200 višincev vzpona in se po varianti izpred dveh let nič kaj junaško privlečeva nazaj do izhodišča. In za konec še nekaj skromne statistike: 19 km prehojene poti v 10,5 urah, 1685 višincev vzpona, za popestritev gospodinjskih opravil pa sva si doma otrebila še natanko 36 klopov. Aja, za tolažbo so poskrbeli vsaj trije kapitalni jurčki, ki so naju razveselili ob poti in danes končali na krožniku.
Torej vsem avanturistom, ljubiteljem brezpotij, naključnim pohodnikom, raziskovalcem nekoristnega sveta in ostalim, ki kanijo zastaviti korak po tej poti, toplo odsvetujeva namero. Kljub vsem nezgodam sva iskreno uživala Ž&M