Vogel-Šija-Rodica

Včeraj se v prijetni družbi v upanju na nekaj svežine zapeljem na smučišče Vogel in še naprej s sedežnico Orlove glave.
Na izhodišču je bilo že ob 8-ih zjutraj pošteno vroče in brez sapice. Sama na gondoli, sama na sedežnici in naprej do vrha Vogla.
Na poti nekaj manjših zaplat snega, ki pa se jih je lahko brez težav prehodilo ali obhodilo. Na najstrmejših delih poti je bilo kopno, tako da so dereze ostale v nahrbtniku. Sneg se je na žgočem soncu tako hitro topil, da so se stopinje že v nekaj minutah zabrisale. Čez kakšen dan bo pot verjetno v celoti kopna.

Z Vogla na Šijo srečava kar nekaj tujih turistov, od Šije do Rodice in naprej pa zopet uživava v samoti. Okoli 11-ih je pričelo malo pihati, veter se je čez dan še okrepil, tako da je hoja kljub žgočemu soncu postala bolj prijetna. Trije litri vode pa so komaj zadoščali do doline.

Pot je sicer zelo lepa in primerna za vse ljubitelje pohajkovanja po gorah, saj ni potrebno premagovati pretiranih višinskih metrov in trepetati na vsakem koraku. Medtem ko so bili možgani na paši, pa se oči kar niso mogle nagledati prekrasnega cvetja in razgledov, duša pa se je napolnila z mirom in lepotami čudovite narave.

Za konec poti še dobrih 1.400 višinskih metrov spusta do Bohinjskega jezera in zaslužena osvežitev.